Renesansa je povrnila iščočega človeka, pogumnega pustolovca, ki se je vrnil k preučevanju sebe kot središča bivajočega. Ponovno se je zavedel svojega dostojanstva in poslanstva ter obudil speča znanja antičnih modrecev. Šele z zavedanjem svojih sposobnosti, svojih podarjenih mu moči, je lahko spoznal svojo odgovornost do sočloveka in narave. Porodi se tudi sočutnost, iz sočutnosti pa dejanja dobrote in lepote. Te vrednote so bile prisotne pri najplemenitejših predstavnikih Renesanse in humanizma. Razsvetljenstvo pa v novi podobi z izrazito kontinuirano inspiracijo iz preteklosti ozaveščeno potrebujemo tudi danes.