Letošnji 30. festival znanosti z mednarodno udeležbo je poleg glavne teme “Razlagati znanost”, nosil tudi temo “Svetloba in tema”. Ta je bila glede na fotografske delavnice in razstave, pa tudi na zelo širok nabor predstavitev od naravoslovnih do družboslovnih in že kar humanističnih zelo ustrezna. Kaj je bolje svetloba ali tema? Seveda lahko na oba pojma gledamo fizikalno ali kako drugače strogo naravoslovno. Lahko pa na izraz gledamo tudi v prenesenem smislu, kot npr. dobro ali slabo ali če so to časi pred nami, kot ‘težke’ čase ali ‘lahke’ čase. Kakorkoli si razlagamo ti besedi, sta svetloba in tema z nami od vsega začetka, od rojstva in od začetka človeštva.
Tik pred začetkom festivala smo prečkali tako imenovano jesensko enakonočje (letos 20. septembra), za astronome eden običajnih pojavov, ko ekvatorialna ravnina zaide čez sončevo središče, kar pomeni, da sta dan in noč približno enako dolga po celem svetu (teoretično), a se to v praksi ne zgodi. Dan je definiran kot časovno obdobje, ko sončna svetloba še lahko doseže površje, če na njem ni krajevnih ovir, začne pa se takrat jesen. Zakaj je tako posebno in zakaj so ga skoraj vsi naši predniki častili in ga skoraj v vseh kulturah praznovali kot praznik, še toliko bolj v severnih krajih Evrope, kjer je svetlobe veliko manj kot npr. okoli ekvatorja?
Praznovanja severneje od nas ta dan poimenujejo z imenom kakega starega keltskega praznika oziroma danes se običajno praznujejo keltski festivali in vendar korenine tega praznovanja lahko najdemo veliko pred tem, v času neolitika. To je bil čas, ko so se ljudje odločili, da ne bodo živeli nomadsko, se ustalili in se začeli ukvarjati s poljedelstvom. Običajno so jesensko enakonočje praznovali s prvo veliko pojedino sezone in ogromnim kresom, ki je predstavljal sonce, kajti kasneje se življenje prevesi v mračen in hladen del leta. Vendar to obdobje ni bilo za naše prednike obdobje strahu. Jesen in zima sta bila tu, da nam pomagata, da se spočijemo, kakor se tudi zemlja in narava ‘spočijeta’ od vročih in delovnih poletnih dni. Kar nam pomaga najti ravnovesje, počitek in čas potreben za obnovo. Če uravnamo svoj ritem življenja z naravo, lahko opazimo, da sta tudi narava in življenje v teh mesecih lahko zelo lepa in nič kaj strašna.
Pa vendar večina ljudi ostane pri tistem pojmovanju, ki povezuje svetlobo in temo z dobrim in slabim. Po pandemiji je zagotovo ena največjih globalnih kriz, ki jo tako lahko povežemo s slabim, prav trenutna klimatska kriza. Kako kaj kaže? V zadnjih dvanajstih zaporednih mesecih je po podatkih časopisa The Guardian svetovna povprečna letna temperatura površja presegla 1.5 °C predindustrijske ravni.
To še ne pomeni, da moramo v tem globalnem boju vreči puško v koruzo, saj smo se odločili, da bomo do konca stoletja prenehali segrevati planet nad omenjeno temperaturo. Pomeni pa, da poteka segrevanje planeta hitreje, kot smo pričakovali in da bomo morali dobro premisliti, kaj za nas še pomenijo t. i. točke preloma, predvsem pa lahko pričakujemo veliko več ekstremnih vremenskih pojavov.
Švedski znanstvenik globalnih trajnostnih izzivov Johan Rockström je na letošnjem srečanju ‘Sustainable development impact meetings 2024’ razložil, če bomo nadaljevali po poti, po kateri smo namenjeni, bomo v nekaj naslednjih letih zagotovo prešli t. i. planetarne omejitve, identificirane leta 2009. Te predstavljajo meje in okvire, znotraj katerih naj bi človeštvo delovalo, da bi ohranilo zdravje in trajnost našega planeta (Osmi evropski akcijski program). Pravi, da je v nevarnosti tisti zemeljski sistem, ki Zemlji zagotavlja odpornost in da smo namenjeni v napačno smer, ker še nismo niti začeli spreminjati krivulje, ki nam kaže, kako potujemo proti planetarnim omejitvam. Ti procesi so ključni za našo prihodnost. Pomembno je, da jih ne reguliramo posamično, v izoliranosti, ker vsi skupaj določajo končno sliko ekosistema in tudi klimatskega sistema. Naš planet je kompleksen samoregulirajoč biogeografski sistem in tudi če uspešno izpeljemo tranzicijo v ekonomijo brez fosilni goriv (do leta 2050), ne bomo uspeli, če ne bomo popravili stanja biodiverzitete, torej predpogoja za celotno stanje biosfere na Zemlji. Vendar Rockström ostaja optimističen, reševanje klimatske krize ni utopija in potek dogodkov lahko še obrnemo v prid njene rešitve.
In kje je tu svetli del? Eden takih svetlih trenutkov je zagotovo nagrada z imenom The Earth Shot Prize. Na spletni strani The Royal Foundation, ki jo je uvedla, lahko preberemo, da je bila nagrada ustanovljena z namenom, da se poiščejo rešitve za največje probleme, ki trenutno tarejo človeštvo. Namen nagrade ni nagrada sama, ampak je predvsem to, da se okoljski problemi povežejo s podjetji in posamezniki, da se tako poveča učinek in obseg samih rešitev tako perečih problemov. Drugi pa je navdihniti ljudi po celem svetu, da bi skupaj izboljšali svet okoli nas in storili nekaj dobrega za naš planet. Treba je doseči želeni učinek v 10 letih od začetka podeljevanja nagrade, to je tistih 10 let, ki so zaradi klimatske krize najbolj ključna za prihodnost našega planeta.
Zaradi izjemno učinkovitega varovanja morskega ekosistema so lansko leto nagradili organizacijo WildAid Marine Program. Njihov inovativni pristop vključuje tehnologijo, kot so droni in sateliti, s katerimi odkrivajo nelegalno dejavnost na morju. Uspehi se že kažejo na različnih področjih, do sedaj pa so bili najbolj uspešni na območju Galapaških otokov in na večjih predelih s koralnimi grebeni. Predvsem ščitijo območja, kot so zaščitena morska območja svetovnih morij, oceanov in velikih jezer z dodatno pomočjo vlade, lokalne skupnosti in ostalih deležnikov. Cilj programa je zaščita morske biodiverzitete s preprečevanjem ilegalnega lova rib in promoviranje trajnostnega načina ribolova na 250 zaščitenih območij v oceanih in morjih v naslednjih petih letih. Omenil pa bi še druga dva lanskoletna finalista za nagrado.
To sta Acción Andina, ki je pionirski projekt pogozdovanja na visokih področjih v Andih, ki je ključno za vzdrževanje biodiverzitete in reguliranje vodnih virov. Njihov ambiciozni cilj je, da do leta 2045 v višavju Andov pogozdijo milijon hektarov površine. Vključena je lokalna staroselska skupnost. Ta je samo v letu 2023 pogozdila tisoče hektarjev gozda in s tem omogočila odlično zaščito pred negativnim vplivom klimatskih sprememb. Poleg pogozdovanja projekt odpira nova delovna mesta in spodbuja učenje trajnostnega upravljanja okolja.
Drugi finalist leta 2023 je S4S Technologies. S svojo inovativno tehnologijo transformira kmetijske odpadke v uporabne produkte. Poglavitni del tehnologije je sušilec hrane na sončno energijo. Ta omogoča vzdrževanje zelenjave in sadja ter zmanjša število organskih odpadkov, daljša dobo izdelka na policah in poveča vrednost izdelka. Poudarek je na izobraževanju žensk in možnostih za zaposlitev. Do leta 2026 želijo iz ozračja odstraniti približno 10 milijonov ton CO₂.
Kaj pa aktualni problem umetne inteligence? Ali bo to za nas dobro ali slabo (torej “svetlo” ali “temno”)? Generalni sekretar ZN António Guterres meni, da je odločitev popolnoma odvisna od nas, ko se je v tekočem mesecu v nagovoru v Generalni skupščini ZN dotaknil prav tega aktualnega problema. Pravi tako: “Vemo, da umetna inteligenca ekstremno hitro napreduje in vendar kam to vodi? V večjo svobodo ali v večji konflikt? Ali to omogoča bolj trajnosten svet ali večjo neenakost? Ali bomo bolj informirani ali se bo dalo z nami uspešneje manipulirati? Stopimo torej naprej skupaj in uporabimo moč umetne inteligence za nekaj dobrega.”
Sedaj pa do najbolj ‘temne’ nevarnosti, ki trenutno grozi razvoju in zdravju na svetu. Septembra letos je generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije WHO Tedros Adhanom Ghebreyesus poudaril, da pred njo ni varna prav nobena država. Antimikrobna rezistenca AMR (ang. Antimicrobial Resistance) lahko zaustavi desetletja razvoja in raziskav. Običajne okužbe lahko postanejo ekstremno nevarne, rutinske operacije, zdravljenje raka in transplantacije organov pa zelo tvegane. Nevarnost ne grozi samo ljudem, ampak tudi živalim, kmetijstvu in našemu okolju, torej moramo na teh področjih najti skupno rešitev. To ni samo problem, ki ga morajo ozavestiti državljani, ampak tudi vsaka družina posebej in predvsem mladi, kajti to bo njihov boj.
V teh prvih dneh tople jeseni pa se uspešno zaključuje tudi naš tradicionalnih 30. festival znanosti z mednarodno udeležbo. Tudi ta mora na zasluženi počitek, da se naslednje leto pokaže v še boljši in bolj svetli luči.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 26. 09. 2024
Iz zaključnega govora koordinatorja jubilejnega 30. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo.
In Scientia Veritas 