Tisti nekoliko starejši se še spomnimo, kako so se na avtobusih pojavile prve reklame in tudi trenutka, ko so vsi opazili prvi avtobus, ki je bil popolnoma poslikan z reklamami. To je bilo res nekaj in nekateri so si te reklame zapomnili za kar nekaj časa. Sedaj to ni nič posebnega. V poplavi reklam lahko avtobus pripelje popolnoma pred nos, pa reklame sploh ne opaziš. Eden takih avtobusov, ki se kiti s svojimi napisi, je tudi tisti, na katerem piše Bibliobus. To je avtobus, ki odpelje knjige in tudi drugo ‘ropotijo’ iz knjižnic v mestne in nemestne predele, kjer knjižnice ni. Vsak ga je verjetno že kdaj opazil, pa četudi ni tako popisan kot tisti avtobus, ki na primer dela reklamo za trgovski center.
Kako pa je to v krajih, kjer so knjižnice in knjige na policah v šolah od bralcev zelo oddaljene? V Kolumbiji se je vaški učitelj nekega dne odločil, da bo knjige in tisto znanje, ki je skrito vanje, odpeljal do tistih, ki to potrebujejo. Luis Soriano je svoja dva oslička poimenoval ALFA in BETA, oba skupaj sta seveda ‘alfabet’, naložil je knjige na sedla in sedaj vsak dan na njih prepotuje več kilometrov skozi džunglo in čez reke do bralcev, ki ga težko pričakujejo, čeprav na osličkih ni nobene reklame. Verjetno se mladim današnje dni, ki lahko preberejo celo knjigo v različnih jezikih na telefonu in to takrat ko želijo, zdi ta zgodba prav smešna, ampak za tiste, ki knjige potrebujejo, je pomenljiva. Zakaj je v času digitalnih pripomočkov za vsakim vogalom in poplavi informacij to tako pomembno?
Kot je letos junija sporočila Slovenska tiskovna agencija (STA), so evaluacije iz mednarodne raziskave OECD PISA 2022 pokazale, da so 15-letniki podpovprečni v primerjavi z ostalimi vrstniki na področju ustvarjalnega mišljenja, mladi iz iste starostne skupine pa izražajo povečana negativna stališča do različnih vidikov ustvarjalnosti in so manj navdušeni nad pridobivanjem novega znanja in izkušenj. Inteligenca naj bi bila po svetu skoraj enakomerno razporejena, strokovnjaki pa so si enotni, da sistem, ki promovira učenje na pamet, botruje temu, da so Slovenci kognitivno manj odzivni kot njihovi vrstniki drugje po svetu. Raziskava je ugotavljala tri temeljne spretnosti ustvarjalnega mišljenja. Te so, proizvajanje raznolikih misli, proizvajanje ustvarjalnih zamisli ter vrednotenje in izboljševanje že podanih zamisli. Sodelovalo je skoraj 7000 dijakov v Sloveniji. Raziskava pa je zajemala področja pisnega izražanja, vizualnega izražanja, reševanja naravoslovnih problemov in reševanja družbenih problemov.
Slovenski dijaki iz te skupine so dosegli manj točk od povprečja držav OECD-ja in to pri vseh treh spretnostih in na vseh štirih področjih, na katerih so merili ustvarjalno mišljenje. Najbolj uspešni so bili njihovi vrstniki iz Singapurja, Južne Koreje in Kanade. Koordinatorica slovenskega dela raziskave je ocenila, da se slovenski otroci učijo za ocene in da je treba sistem tako popraviti, da bodo bolj hodili v šolo po znanje in ustvarjalnost in ne za dobre ocene.
Kot lahko preberemo na strani gov.si, je “Bralna pismenost stalno razvijajoča se zmožnost posameznika za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Kot zmožnost in družbena praksa se razvija vse življenje v različnih okoliščinah in na različnih področjih ter prežema vse človekove dejavnosti. Vključuje razvite bralne veščine, (kritično) razumevanje prebranega in bralno kulturo (pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje). Bralna pismenost in bralna kultura sta osnovi za razvijanje drugih specifičnih pismenosti, kot na primer naravoslovne pismenosti, medijske pismenosti, digitalne pismenosti in tako dalje …” Torej so knjige, branje in bralna pismenost osnovni pogoj za znanstveno pismenost, ki dokazano omogoča boljši jutri in boljši način življenja.
Moč knjige, pismenosti in pomen knjige za znanost pa je odlično ponazorila Rebecca Romney, strokovnjakinja za stare in dragocene knjige, avtorica in soustanoviteljica podjetja iz ZDA, v katerem se s takimi knjigami ukvarjajo. Pravi takole. Zgodovino znanosti običajno poučujejo na zelo poenostavljen način, ki temelji na določenih genialnih posameznikih, katerih delo je popolnoma spremenilo naš pogled na svet za vedno. In vendar vsak raziskovalec, ki je v svetu znanosti dalj časa aktiven, ve, da znanost veliko bolj temelji na komuniciranju, sodelovanju in potrpežljivosti, ki je potrebna zato, da se nam znanje razkrije počasi skozi čas. Za to je podala nazoren primer. Zgodovino vakcin večinoma povezujemo z Edwardom Jennerjem okoli leta 1790 in vendar se je potrebno znanje za zdravljenje pojavilo veliko pred tem. Inokulacija je bila običajna praksa v Turčiji in Afriki veliko pred časom, ko je dosegla Anglijo. V Anglijo jo je v zgodnjem 18. stoletju prinesla Lady Mary Wortley Montagu, žena ambasadorja v Turčiji. V enem od pisem v njeni knjigi govori o tem, kako je bila šokirana nad izkušnjo, ko je opazovala, kaj se je dogajalo z ljudmi, ki so bili inokulirani. Ker se je sama okužila s črnimi kozami in zaradi tega skoraj umrla, jo je to še posebej zanimalo. V istem pismu je tudi omenila, da črne koze, ki so tako razširjene in tako smrtne drugod in po Evropi, tukaj sploh ne predstavljajo zdravstvenega problema zaradi ‘engraftinga’, kot so proces lokalno poimenovali. Nato je proces zelo natančno opisala. Torej je medicinsko znanje in postopek, ki je bil takrat v Turčiji nekaj popolno običajnega, v knjigi prišlo v Anglijo. Ko se je vrnila v Anglijo, je postopek tudi oznanila, javno je inokulirala svojo hčer, o postopku se je izvedelo in na koncu so se inokulirali tudi otroci kraljeve družine. Ta potek dogodkov je povzročil veliko debat v znanstveni in medicinski srenji, kar pa je (skoraj 75 let kasneje) vodilo v iznajdbo vakcine, ki jo je leta 1796 zgodovina pripisala Edwardu Jennerju.
Kaj pa pravi o pismenosti UNESCO? Pismenost je temeljna človekova pravica za vse. V letu 2022 eden od sedmih odraslih, starih 15 let in več (okoli 754 milijonov), ni bil deležen osnovne pismenosti. Milijoni otrok se trudijo pridobiti minimalno raven znanja branja, pisanja in računanja, torej ne hodi v šolo 250 milijonov otrok, starih od 6 do 18 let.
Slovenska znanstvena fundacija je 6. februarja 2024, na Institutu “Jožef Stefan” zelo uspešno organizirala Prvi slovensko-indijski dan znanosti in inovacij. Tu se je predstavil tudi The Abdus Salam International Centre for Theoretical Physics (ICTP) iz Trsta, ki je ugleden UNESCO inštitut prve kategorije. Nobelovec iz Pakistana Abdus Salam je ustanovil ICTP z vizijo, da znanost postane skupna dediščina človeštva z namenom premostiti vrzel med znanstveniki iz držav v razvoju in njihovimi kolegi po vsem svetu ter spodbujati mednarodno znanstveno sodelovanje. SZF je letos povabljena na praznovanje 60. obletnice tega inštituta, na katerem je na začetku deloval tudi znan teoretski fizik, direktor Manhattanskega projekta (tudi ustanovitelj ICTP-ja) J. Robert Oppenheimer.
Letos pa ni samo jubilejno leto za festival, minilo je tudi 30 let od nastanka SZF. Zaključni proces podpisovanja ustanovitvenega akta je bil 16. maja, to je torej ‘rojstni dan’ Slovenske znanstvene fundacije. Slovesnost ob obletnici ustanovitve Slovenske znanstvene fundacije (SZF) je potekala 20. junija 2024 v Kristalni palači BTC. V bogati zgodovini dogodkov, ki jih je organizirala SZF, pa je v tem jubilejnem letu opaziti kar nekaj novosti. Ena od teh je tudi znanstvena diplomacija, ki zagotovo ni nova veda, vendar je prav zaradi narave trenutno najbolj perečih globalnih problemov, s katerimi se človeštvo sooča in katerih rešitve lahko najdemo predvsem v znanstvenih odkritjih in inovacijah izjemno pridobila na svoji pomembnosti. Znanstveno diplomacijo je SZF predstavila na Prvem slovensko-indijskem dnevu znanosti in inovacij in tudi na Blejskem strateškem forumu 2024, ki je drugega in tretjega septembra potekal na Bledu. Slogan letošnjega foruma je bil “vzporedne realnosti”, kar odraža trenutno stanje v svetu, ki je zelo daleč od idealnega.
Zaključimo pa lahko z izjavo, ki jo je za letošnji mednarodni dan miru podala znanstvenica, ki je zagotovo med tistimi, ki se najbolj dolgo ukvarjajo z znanstveno diplomacijo, ambasadorka OZN za mir Jane Godal. Trenutno smo v svetu še zelo daleč od miru, pa čeprav toliko milijonov ljudi sovraži vojno in sanjajo o življenju v miru. Ravnokar smo na sredi t. i. šestega množičnega izumrtja rastlin in živali. To so povzročila nasilna dejanja ljudi proti naravi, kar pa je naknadno še pospešilo globalno segrevanje, za katerega je tudi glavni vzrok človek. Tema letošnjega dneva za mir je “kultivirati kulturo miru”, ki je že od vsega začetka prisotna v njenem filantropskem programu JGI’s Roots and Shoots, ki ima aktivne člane v 70-ih državah. Ko se člani iz različnih držav v tem programu srečajo, ugotovijo, da je veliko bolj pomembno, kot so barva kože, jezik, kultura in vera dejstvo, da smo vsi le ljudje, ki jokajo, se smejijo in ljubijo. Lahko bi se po najboljših močeh potrudili, da pokažemo prijaznost in spoštovanje do ljudi, živali in narave okoli nas. Sami se lahko etično odločimo, kaj kupimo, jemo in nosimo, da varujemo okolje in skupaj stopimo proti nasilju. Skupaj lahko ustvarimo “kulturo miru”.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 20. 09. 2024
Iz uvodnega govora koordinatorja jubilejnega 30. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo “Razlagati znanost”.
In Scientia Veritas 