Ob taki priložnosti, kot je obletnica Slovenske znanstvene fundacije, ne moremo mimo sodelovanja z eno najbolj pomembnih mednarodnih organizacij, s katero SZF sodeluje. Prav zato sem se odločil, da nekaj več o tem povem.
Svetovna federacija znanstvenikov ali World Federation of Scientists (WFS) združuje več kot 10 000 znanstvenikov različnih disciplin po skoraj celem svetu. Organizacija je bila ustanovljena zato, da bi promovirala mednarodno sodelovanje v znanosti in omogočila ter pospešila neomejeno izmenjavo znanja in informacij v korist celega človeštva.
Njen glavni cilj je izboljšanje sveta tako, da je pri reševanju globalnih kriz znanost v ospredju. Dialog med znanstveniki iz različnih držav omogoča interdisciplinarni pristop na delavnicah, seminarjih in konferencah. Najbolj pogoste teme so klimatske spremembe, pandemije in rešitve s pomočjo jedrske energije. Pomemben del delovanja te mednarodne organizacije je tudi izobraževanje, torej znanstvena pismenost, razvijanje znanstvenih spretnosti in ustvarjanje novih znanstvenih kapacitet, tudi laboratorijev predvsem v državah v razvoju. S svojo veliko znanstveno skupnostjo se trudijo preseči nacionalne meje in združiti znanstvenike in znanost za zagotovitev boljšega življenja na našem planetu.
Svetovna federacija znanstvenikov od leta 1987 podpira in omogoča nacionalne štipendijske programe v več kot 30 državah po celem svetu, od leta 1989 omogoča tudi mednarodni štipendijski program, v katerem je udeleženo več kot 40 držav iz celega sveta. Slovenska znanstvena fundacija je pristopila k programu Svetovnega laboratorija februarja 2002, z nacionalnim štipendijskim programom, v katerem letno podelijo 10 štipendij. Do leta 2019 je štipendijo Svetovnega laboratorija, ki je del Svetovne federacije znanstvenikov prejelo okoli 100 Slovencev, tako doktorskih študentov kot mladih doktorjev znanosti. Namen je pospešiti izvedbo doktorskega dela ali omogočiti mladim doktorjem znanosti premostitev med raziskovalnima projektoma. Glavne teme so prst, voda, energija, hrana, podnebne spremembe, monitoring planeta Zemlja, kamor spadajo tudi naravne nesreče, poplave, potresi in tudi obramba pred nebesnimi telesi, kot so asteroidi in meteoriti. Vključuje tudi demografske premike in pojave, prihodnost velikih mest in oskrbo z osnovnimi dobrinami. Druge teme so še bolezni v 21. stoletju, medicina, tehnologija, industrija ter znanost in tehnologija v deželah v razvoju.
Pomen štipendij Svetovnega laboratorija je slediti življenjskim ciljem mladih doktorjev znanosti, odzvati se na svoje potenciale, ki omogočajo ustvarjalno delovanje in na planetarne izzive 21. stoletja, nadgraditi pridobljeno znanje ter sposobnosti in izkušnje in komunicirati znanost s poudarkom na promoviranju njene razvojne vloge v družbi.
Globalne institucije s takšnim vplivom in odgovornostjo vodijo izjemni ljudje z zelo širokim pogledom na svet in prav posebno karizmo. Takšen je zagotovo tudi Antonino Zichichi. Bil je redni profesor fizike na univerzi v Bologni, je avtor šestih odkritij, štirih invencij in treh originalih idej, ki so omogočile nove poti raziskav v subnuklearni fiziki. Je tudi dobitnik številnih priznanj, nagrad in tudi član akademije znanosti. Trenutno je predsednik Svetovne federacije znanstvenikov in avtor mnogo člankov in esejev iz področja komuniciranja znanosti. V rodni Italiji je javna osebnost. Znano je tudi to, da je bil dober prijatelj s papežem Janezom Pavlom II., ki se je v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja celo odzval na njegovo povabilo na letno konferenco, ki jo organizira Svetovna federacija znanstvenikov v mestu Eriče na Siciliji.
Kako drugače bolje predstaviti tako izjemnega človeka, kot skozi njegovo delo, še posebej če je to knjiga in to knjiga o zgodovini znanosti, knjiga o eni najbolj pomembnih osebnosti v znanosti. Galileo Galilej se rodil leta 1564 v italijanskem mestu Pisa. Njegov oče je bil glasbenik in skladatelj, zato se je tudi sam naučil igranja glasbenega inštrumenta … Z osmimi leti se je preselil v Firence, ki so bile takrat zaradi vpliva Medičejcev ‘kulturno in ekonomsko središče Evrope’. Tam se je izobraževal za meniha …
Eden prvih in tudi najbolj razvpitih konfliktov med cerkvijo in prvim modernim znanstvenikom naše civilizacije se imenuje tudi “The Galileo Affair” in zagotovo vprašanje znanosti samo presega. Leta 1992 je papež Janez Pavel II. izrekel nekaj nepričakovanih opravičil za dejanja rimskokatoliške cerkve iz preteklosti in sicer mnogo mnogo prepozno je priznal, da je bila rimska inkvizicija skupaj z rimskokatoliško cerkvijo leta 1633 na “napačni strani zgodovine” ko je bil Galileo Galilej obsojen herezije. Za tiste, ki jih zgodovina in zgodovina znanosti še prav posebno zanimata zato priporočam Zichichijevo knjigo z ang. naslovom Galilei Devine Man.
Knjiga se začne s pomenljivim odstavkom o samem poimenovanju Galilea Galileja. Nepoznavalca zgodovine in zgodovine znanosti verjetno to ne bi prav nič zbodlo v oči in vendar samo poimenovanje človeka, ki toliko v moderni znanosti pomeni, pove veliko. Ker se sam pogled na znanost lahko od posameznika do posameznika zelo razlikuje, bo najbolje, da vsak sam presodi o naslednjem odstavku, s katerim se knjiga začne.
Antonino Zichichi pravi* Galilei ne Galilejo! Galileo Galilej je v skoraj vseh besedilih poimenovan kot Galilejo. In vendar je leta 1938 Enrico Fermi pionir raziskovanja šibkih sil v fiziki citiral oba velika moža Gelileja in Newtona (stran 326) kot genija znanosti. Tudi Fermijeva žena Laura je omenila, da je vsakega sogovorca, ko se je ta tema pojavila, zelo hitro opomnil na neskladje med imenom in priimkom.
Odgovoril je nekako tako ” Tisti, ki ga poimenujejo Galilejo naj potem ne govorijo o Newtonu ampak o Isaacu”. Zichichi se ni strinjal z anglosaksonsko kulturno tendenco, ki je seveda smatrala Newtona za ‘očeta’ moderne znanosti. V srednjem veku so za osebe uporabili ime in ne priimek, primer takega poimenovanja je bil Leonardo.
Torej v zapisih v angleščini običajno uporabijo ime Galileia Galileja medtem ko govorimo o Newtonu pa uporabijo samo njegov priimek. Fermi je zelo trdno stopil še korak dalje in dejal ” … da je za nas zelo pomembno, da se obdobje (moderne) znanosti začne z Gelilejem. Odkritje znanosti je končalo “črni” srednji vek. In začetnik (moderne) znanosti je bil Galilej.
Glede samega motiva, zakaj se je Antonino Zichichi odločil napisati knjigo, pa pravi takole. Sam izvor knjige je verjetno nastal že v moji mladosti, ko sem bil mlad, sem prebral skoraj vsa Galilejeva dela. Njegova značilnost je, da piše enostavno, zabavno in da se lahko hitro naučiš mnogo različnih stvari in še prav posebej o tem, kako je sama znanost nastala, oziroma prav tista znanost, ki jo danes poimenujemo moderna. Kasneje, ko sem delal kot čisto pravi znanstvenik sem imel v življenju velik privilegiji, da sem lahko srečal vodilne svetovne osebnosti, ki so nadaljevale Galilejevo znanost v 20. stoletju. To so bile ene najbolj vplivnih osebnosti, ki jim lahko pripišemo največja odkritja in inovacije tistega časa. Delo in misli teh ljudi so neposredne dokaz, da nikoli ne smeš zapreti ‘knjige narave’ (kot jo v knjigi Zichichi imenuje ‘The Book of Life’).
V drugem delu uvoda Zichichi poudari, da je kar nekaj odkritij in invencij, ki jih je odkril Galilej in o katerih v tej knjigi razpravlja, v zgodovini mnogokrat ignoriranih ali pripisanih drugim. Za ponovno vzpostavitev znanstvene osnove Galilejevih dosežkov je uporabil kriterij Wolfganga Paulija (1900-1958), za katerega verjame, da je eden največjih teoretskih fizikov 20. stoletja in ga je imel priložnost tudi srečati. Pavli je poudarjal, da je treba znanstveno krivico, ki se je zgodila Galileju popraviti, kar je tudi on sam načrtoval, vendar mu je to preprečila smrt. Menil je, da vrednost znanosti ni samo v objavljenih delih, ampak obstaja zelo veliko ključnih rešitev, zapisanih v dnevnikih in v predalih miz, za katerimi so sedeli veliki možje znanosti in celo v idejah, ki sploh niso nikoli bile v obliki sporočila napisane. Te zapise in dnevnike lahko kasneje enostavno pripišemo že objavljenim delom. Tako zagotovimo dokaz genialnosti avtorja, dokaz katerega niti po smrti znanstvenice ali znanstvenika ne moremo enostavno ovreči.
Zakaj je Galileo Galilej tako fascinantna zgodovinska osebnost? Po mnenju zgodovinarke znanosti in profesorice na Stanfordu Paule Findlen, je bil to kompleksen človek, strasten, a hkrati tudi aroganten in egoističen, izjemno bister in dojemljiv za svet okoli sebe a tudi odličen govorec. Kar pa na koncu pride najbolj do izraza, pa je prav ta njegova lastnost, ki je na neki način tudi vzrok njegovega padca, lastnost, koliko mu je pomenila resnica sama. Ni bil samo eden prvih (modernih) znanstvenikov, bil je tudi eden prvih odličnih komunikatorjev znanosti.
Samo sojenje Galileju je eno najbolj odmevnih primerov komuniciranja znanosti v zgodovini. Galilejeva zgodba se začne davnega leta 1609, ko so raziskave vodile samega znanstvenika do podpiranja heliocentričnega sistema, torej modela vesolja s soncem v središču, v nasprotju z geocentričnim. Galilej je objavil svoje ugotovitve v obliki dialogov, namenjenim javnosti, kakor tudi akademski srenji. Ironija je hotela, da je sama razumljivost ideje in zelo dobro razširjanje dialogov, povzročilo tako močen odpor. Lahko bi rekli, da je bilo njegovo komuniciranje znanosti enostavno odlično in je po približno 20 letih, odkar je izvedel svoj prvi eksperiment, vodilo v zagotovo najbolj slavni hišni pripor v zgodovini znanosti. Prepovedali so tudi njegove knjige.
Zanimivo pri vsem tem pa je tudi to, da se sodobni komunikatorji znanosti ukvarjajo s podobnimi problemi tudi danes. Eden takih je, kako uspešno in jasno prenesti sporočilo različnim ciljnim skupinam, ki imajo različne preglede na vsebino sporočila. Podoben problem, ki je še tako aktualen danes, pa je tudi ta, da se mnenje in konsenz znanstvenikov lahko zelo hitro spremenita ob dotoku novih informacij in podatkov. Problem, ki ga tudi danes opazimo, pa je kako postopati z različnimi javnimi mnenji, če se v prihodnosti nekatere ideje ali ocene izkažejo za “neprimerne”.
Zaključil pa bi s povabilom na letošnji jubilejni festival znanosti, ko se bomo spomnili treh velikih osebnosti svetovne zgodovine, Galileja, Goetheja in Einsteina, ki ga lepo nadgradi citat, iz Zichichijeve knjige, citat, ki je neposredni odraz tega, kako dober komunikator znanosti je že v tistih časih Galileo Galilej bil: “Vsakdo lahko opazuje, a le nekaj je tistih, ki lahko povedo jasno”. (Galileo Galilei*, Opere IX, 73.)
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 27. 6. 2024
Govor na slovesnosti ob 30. obletnici ustanovitve Slovenske znanstvene fundacije, ki je potekala 20. junija 2024 v Kristalni palači BTC. Na dogodku je Svetovna federacija znanstvenikov s sedežem v Ženevi prejela Zlato priznanje Slovenske znanstvene fundacije.
* Galileo Galilei – angleško poimenovanje.
In Scientia Veritas 