Po zaključku programa v akademski dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je šesto letno srečanje članov in članic Slovenske akademije znanosti in umetnosti z mladimi, ki je bilo 14. marca 2024, nadaljevalo v Narodni galeriji v Ljubljani.
Pozdravila nas je direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki in nam povedala nekaj zanimivosti o instituciji, ki ima največjo zbirko likovnih del v Sloveniji. To je kulturna in raziskovalna ustanova; poleg tega, da razstavlja in interpretira umetnine, umetnine tudi preučuje. Obrazložila je, da je stavba, v kateri smo se zbrali, leta 1945 postala Narodna galerija. V tej stavbi sta v preteklosti bila tudi Zavod za spomeniško varstvo in telovadno društvo. Stavba se kiti z neorenesančno fasado in je bila zgrajena v poznem 18. stoletju. Leta 2016 so jo tudi v celoti prenovili. V stalni zbirki Narodne galerije so poleg slik na platnu in kipov tudi fotografije. V steklenem delu pa je razstavljen originalni baročni vodnjak arhitekta Francesca Robbe. Na koncu nas je povabila na ogled umetnin slovenskih umetnic in umetnikov, ki so del umetniške zbirke družine Kroples, razstave, ki trenutno gostuje v galeriji. Poudarila je, da je to ena najbolj dragocenih zasebnih zbirk slovenskih umetnikov.
Na svetovni dan muzejev, 18. maja 2024, pa je Narodna galerija uvedla tudi digitalno novost. Na štirinajstih slikah stalne zbirke lahko poiščeš QR kodo, jo poskeniraš in umetna inteligenca (UI) bo vstavila v umetnino tvoj obraz. Nastalo umetnino lahko deliš naprej s prijatelji.
Preden smo si ogledali stalno zbirko impresionistov Narodne galerije, je akad. prof. dr. Milček Komelj predstavil zgodovinski pomen slikarjev slovenskega impresionizma. Na začetku je omenil nekaj pomembnejših članov SAZU, vendar je poudaril, da so bili za slovensko umetnost daleč najpomembnejši impresionisti in da smo Slovenci prav v impresionistih, prepoznali tudi prvo likovno uresničitev našega duhovnega obstoja, dotlej smo se dokazovali večinoma z literaturo. V tej umetnosti smo lahko odkrili svojo duhovno podobo, svojo pokrajino ter svoj značaj. Ta umetnost je torej zelo zgodaj postala sinonim za razširjanje slovenstva.
Nato je akad. Komelj povedal, da so se Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen šolali tudi v Nemčiji. V Münchnu so obiskovali slikarsko šolo Antona Ažbeta, ki jim je puščal svobodno voljo. V prvem desetletju 20. stoletja so se izoblikovali v impresioniste tako, da so se ob evropskih vzorih oprijeli načina, s katerim so dojemali vidno resničnost v njeni migetajoči optični podobi, skozi nenehno spremenljivost sončne svetlobe. Pravi, da so si postala takrat njihova dela zelo sorodna.
Slovensko umetniško društvo je leta 1900 v Ljubljani pripravilo prvo razstavo, na njej so sodelovali vsi slovenski ustvarjalci. Na drugi razstavi dve leti kasneje pa so se predstavili večinoma mladi impresionisti, ki so jih domači kritiki odklonili, kot izkoreninjene tujce, z razlogom, da ne prikazujejo nič slovenskega. Po tej izkušnji so poskušali najti umetniško potrditev na Dunaju. Akad. Komelj je poudaril, da sta bila nad njimi navdušena tudi slovenska književnika Ivan Cankar in Oton Župančič in prav ta dva sta se izkazala kasneje kot njihova prva slovenska interpreta. Kasneje so srbski kritiki opazili, da slovenski slikarji izstopajo jasno prepoznavno in v primerjavi z njimi manj epsko, torej kot prava nacionalna šola.
Omenil je, da so impresionisti začetniki predstave o tem, da je umetnik doma najprej neprepoznan in da ga mora priznati šele tujina. Ta predstava se je spremenila v nekakšno standardno interpretacijo usode naših ustvarjalcev. Gledalci so razumljivo dojemali le tradicionalno izrisano formo in so v impresionistični sliki videli predvsem kaotični skupek nejasnih lis, skice pa so bile zanje preveč površne in nedokončane. Tak način je ostal značilen za umetnike tudi pozneje, ko so se vsak po svoje razvili in ko so s poudarjenim izrazom in simboliko presegli impresionistična izhodišča.
Ker smo Slovenci v njih prepoznali svoje prve velike ustvarjalce, so se jih ljudje kmalu privadili. Kot pionirji našega modernega slikarstva so že kmalu dobili poseben zgodovinski status in Rihard Jakopič si je prizadeval, da bi Slovenci sprejeli likovno umetnost kot “kulturno legitimacijo našega obstoja”. Akad. Komelj je obrazložil, da je marsikoga razburjalo, da se je status impresionistov počasi povzdigoval v mit in nato še obrazložil, da ostaja umetniška vrednost slovenskih impresionistov, ne glede, kako kvaliteto in drugačnost so dosegli njihovi mlajši sodobniki nesporna. Zato njihov zgodovinski pomen ostaja neomajen.
Gledalci so v takem delu začutili našo dušo, v pokrajinskih slikah so zaznali občutenje narave, ki jim je grela “srce” tudi s pogostimi zimskimi motivi. Akad. Komelj pa je poudaril, da so v slovensko naravo postavili tudi človeka, tak primer je Sejalec Ivana Groharja. O tej sliki je bilo že 1907 zapisano, da se v sliki zrcali naša duša. Delo je obveljalo za himno slovenski zemlji in narodu. Podoben poetični vsebinski izraz slovenske domačnosti so umetniki dosegli na najvišji umetniški ravni samo z likovnimi sredstvi, ki so bila izraz njihove duše, vendar se duše kot nerazložljivega jedra človekove biti ne da izmeriti z razumsko naravnanimi strokovnimi merili, ampak jim je treba prisluhniti tako, da se umetninam, ki nas s svojim občutenjem pritegnejo, lahko z vsem srcem predamo.
Slovenske kritike in zgodovinarje je motilo, da se je impresionizem pri nas pojavil štiri desetletja pozneje kot francoski in da naj bi bili torej Slovenci veliki zgodovinski zamudniki. To so nekateri dojemali celo kot tragiko naše kulture. Akad. Komelj je omeni, da je bil Jakopič celo prepričan, da se slovenska umetnost začne šele z impresionisti.
Akad. Komelj pa je zanimivo predstavitev končal z mislijo, da so impresionisti ustvarjali tudi za vse naslednje generacije, tudi za današnjo najmlajšo. V njihovi dragoceni umetnosti se je iz materialne bede razcvetelo neizmerno duhovno bogastvo, zato ostajajo s svojim delom za vedno živi in smo jim dolžni veliko spoštovanje.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 20. 05. 2024
Srečanje SAZU z mladimi z naslovom, prirejenim po verzu pesnika Milčka Komelja ‘Umetnost vse odvečno poradira in vse na bistveno zgosti’, 14. marca 2024, je zaključilo prvi cikel vseh šestih razredov akademije znanosti in umetnosti.
In Scientia Veritas 