Umetnost vse odvečno poradira

Moderator dogodka z letošnjim naslovom ‘Umetnost vse odvečno poradira in vse na bistveno zgosti’ dr. Edvard Kobal je pozdravil udeležence iz zamejskih krajev in ostale. Na šestem srečanju Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) z mladimi, ki je potekalo 14. marca 2024 v akademijski dvorani, se je zaključil prvi cikel vseh šestih razredov akademije znanosti in umetnosti. Pod vodstvom akad. prof. dr. Jožefa Muhiča so člani razreda za umetnost predstavili zanimiv program. Tako smo imeli spet priložnost, da se plemenitost in modrost, ki sta v teh letih nastajali, predstavita.  

Besedo je prevzel predsednik akademije znanosti in umetnosti akad. Peter Štih. Dejal je, da po zaključenem ciklu lahko z gotovostjo trdimo, da je to srečanje tradicionalno. Kot že samo ime pove, je naša akademija (SAZU), akademija umetnosti in znanosti, namreč nekatere akademije so samo akademije umetnosti in druge samo akademije znanosti. Osebno se mu zdi to odlično, ker meni, da se umetnost in znanost dopolnjujeta čeprav govorita z različnimi jeziki, četudi so perspektive ene in druge komplementarne. Na začetku nam je postregel z nekaj informacijami o sami Slovenski akademiji umetnosti in znanosti. Udeležence je povabil, naj si, če jih kakšno dejstvo o zgodovini akademije zanima, pogledajo spletno stran inštitucije.

Nato je dr. Edvard Kobal, predsednik upravnega odbora SZF, predstavil drugo organizatorico dogodka, Slovensko znanstveno fundacijo (SZF). Začel je z mislijo, da umetna inteligenca (UI) sobiva z nami in da se je začelo neko novo obdobje, ki se bo zapisalo v zgodovino kot prelomno, podobno, kot je bila renesansa ali sama iznajdba parnega stroja, kar je v preteklosti že spremenilo naš odnos do sočloveka in narave in tudi do umetnosti same. Meni, da so se umetniki že stoletja navduševali nad gibanjem, energijo in stroji. Že prve mehanske statve, so pri nekaterih umetnikih povzročale grozo, kot je zapisal znani filozof Umberto Eco v knjigi Zgodovina lepote (Založba Modrijan, leto izdaje 2006). Piše, da so stroji, sicer koristni produkti dela človeških rok in naših možganov, vendar so kot taki stoletja vzbujali ljudem strahove. Prav zato so jim nekateri umetniki pripisovali demonske sile in jim na začetku niso priznavali lepote. Grki so modrovali, da stroji ustvarjajo utvare.

Renesančni mehaniki, kot jih tudi imenuje Umberto Eco, so bili prvi občudovalci strojev. Predvsem njihove zunanjosti, njihova notranjost pa je takrat še ostajala skrivnostna, torej, mehanizem delovanja, je običajno ostal očem skrit. V 20. stoletju pa stroji ne skrivajo več svoje funkcionalne notranjosti, kot so jo prej na primer parni stroji … Zaradi spremenjenega odnosa do strojev pojasni dr. Kobal, so stroji postali lepi in estetski kakor tudi všečni in privlačni, kar pa je povzročilo, da so jih ljudje bolje sprejemali in tako postali tudi predmet industrijske estetike in ustvarjalcev na tem področju.

Obrazložil je, da bomo na dogodku poleg ostalih dosežkov, predstavili tudi odnos med umetniki in umetništvom in umetno inteligenco (UI). Poudaril je, kako pomembno je znanje in izkušnje posredovati mladim in da so posamezniki in skupnosti že danes, v sredini 21. stoletja, soočeni z vedno večjimi in hitrejšimi spremembami, tudi razumevanja narave.

Akademik prof. dr. Milček Komelj je predstavil V. razred Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Najprej je nekaj besed spregovoril o zgodovini, nato pa o njenih članih, o katerih je dejal, da so učenost v duhu tedanjega časa nabirali na različnih področjih človekovega delovanja in so bili zlasti pomembni pri nastajanju likovne podobe baročne Ljubljane in pri oblikovanju njenega glasbenega življenja, ustanovili pa so tudi našo prvo javno znanstveno knjižnico. Akademija SAZU povezuje vsa osnovna področja znanosti in umetnosti, tako da zajema celotno človekovo raziskovalno in duhovno dejavnost. Nato je izpostavil nekaj najvidnejših umetniških ustvarjalcev. Tako kot v preteklosti pa akademija tudi dandanes vključuje najvidnejše umetnike temeljnih ustvarjalnih področij, ki so literatura, likovna umetnost in glasba.

Ker ima umetnost, meni akad. Komelj, kot vrh nacionalne kulture za naš narod posebno vlogo, lahko narod poimenujemo kar duhovno srce naše akademije. Umetniki, ki so v zgodovini nase prevzeli tudi narodotvorno vlogo, pa so glasniki stališč, ki posegajo v temeljna vprašanja naše identitete in duhovne podobe še danes. V umetniškem razredu so člani skupine umetnikov in intelektualcev, ki so občutljivi za stanje duha med Slovenci in si z delovanjem v akademiji prizadevajo ozaveščati pomen umetnosti, ki je bila vselej izkaznica naše notranje trdnosti ali razkroja in naše šibkosti ali moči.

Akad. Komelj pravi, da delo umetnikov temelji na njihovi ustvarjalni individualnosti, tako kot težijo k ustvarjanju trajnih vrednot, so tudi oni povezani s časom, v katerem ustvarjajo. Na področjih, kot je arhitekturno oblikovanje prostora, pa se zanašajo na možnost oblikovanja, ki jih omogoča znanstveni oziroma tehnološki dosežek.

Ustvarjajo trajne vrednote, ki so usmerjene, kot obrazloži akad. Komelj, v nadčasovnost ter namenjene za večnost, kar lepo ponazarja označevanje Plečnikove ustvarjalnosti kot ‘večnostne arhitekture’. Akademiki se zavzemajo za status umetnosti kot osrednjega znanilca naše kulturne višine in intuitivnega načina za približevanje resnici in skrivnosti našega bivanja. Nato je predstavil dejavnosti, ki jih je v zadnjem času pripravil razred za umetnosti, ob tem je izpostavil prizadevanje za ohranitev slovenske jezikovne kulture, ki se v javnih medijih vse bolj razkraja, kar je povezano s krepitvijo narodne zavesti, ki pa nam omogoča zavedanje o pomenu slovenskega jezika kot temelju naš identitete. Pojasnil je tudi, da se umetnost od znanosti razlikuje že po tem, da skuša dojeti svet celovito in ga zaobjeti od znotraj.

Akad. Jožef Muhovič nam je v svojem predavanju želel predstaviti primer, kako umetnost in umetna inteligenca (UI) sodelujeta, oziroma, kje lahko najdemo UI na področju umetnosti. Leta 1817 je londonska Kraljeva filharmonična družba od nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna naročila dve simfoniji. Ti dve deli sta bili Beethovnova 9. in Beethovnova 10. Simfonija v Es-duru. Deveto simfonijo je skladatelj končal leta 1824 (nastajala je od leta 1817, do leta 1824, v tem vmesnem času je veliki skladatelj pisal še druga dela), nato se je lotil desete, dokončanje te pa mu je preprečila smrt. Akad. Muhovič nam je želel tudi zvočno prikazati veličino Beethovnove 9. simfonije. Začetek tega dela smo tudi poslušali.

Po skladateljevi smrti so na njegovih skicirkah ostali zapisi za različne stavke desete simfonije. Leta 1988 je angleški muzikolog Barry Cooper našel 250 taktov prvega stavka 10. simfonije. Povprečen stavek simfonije iz tistega časa ima približno 500 taktov, torej je bilo originalnega gradiva približno za polovico simfonije. Drugo polovico pa je moral Cooper ob pomoči muzikologov in pianistov še dodati. Še istega leta je Londonski simfonični orkester to novo delo izvedel. Barry Cooper je prišel do ugotovitve, da je razmerama dovolj gradiva za prvi stavek, za druge stavke pa premalo, da bi lahko kaj iz ohranjenih skicirk ustvarili. Cooperjevo delo smo nato poslušali. Akad. Muhovič je menil, da je to skoraj nekaj takega, kot da bi na že nastalo sliko neki drug likovni umetnik naredil novo sliko, torej se je delo po njegovem mnenju od Beethovnovih mojstrovin znatno razlikovalo.

V začetku leta 2019 je Dr. Matthias Röder direktor Inštituta Karajan iz Salzburga prišel na idejo, da bi ekipa strokovnjakov s pomočjo UI za 250. obletnico rojstva velikega skladatelja, leta 2020, rekonstruirala njegovo deseto simfonijo. Čeprav je Barry Cooper menil, da je za drugi stavek absolutno premalo originalnega materiala, bi se to dalo poskusiti. Osnovali so ekspertno skupino in v njo poleg Barrya Cooperja vključili avstrijskega skladatelja, muzikologa, dva računalniška strokovnjaka za UI in še nekaj asistentov. Ekipa se je leta 2019 zbrala na dvodnevni delavnici v glasbeni knjižnici ameriške univerze Harvard in nastal je t. i. projekt Beethoven X. Pogovarjali so se o tem, kako bi te skicozne fragmente s pomočjo UI (računalniškim algoritmom s sposobnostjo strojnega učenja) spremenili v glasbeno delo.

Delo je trajalo 18 mesecev, nastala sta dva stavka, ki trajata skupaj 20 minut. Da so bili podatki čim bolj dostopni UI algoritmom, so obdelali celoten Beethovnov opus. Ugotoviti so morali za kateri del simfonije in kateremu stavku so bile skice namenjene. UI so morali s pomočjo nevronskih mrež in strojnega učenja naučiti postopek, ki ga je uporabljal Beethoven za glasbeno razvijanje gl. skic, oziroma oblik. Za povezavo fragmentov je bilo treba ugotoviti, kako se skladbo kontrapunktira in kako jo orkestrirati. Simfonija poimenovana Beethoven X: The AI Project je bila z orkestrom izvedena 9. oktobra 2021 v Beethovnovem rojstnem kraju Bonu, leto dni po 250. obletnici rojstva. Posnetek obeh stavkov je na spletu tudi prosto dostopen. Poslušali smo začetek zadnjega od obeh stavkov.

Zanimivo strokovno recenzijo novonastalih stavkov, ki jo je Akad. Muhovič na predstavitvi izpostavil, je naredila ameriška profesorica klavirja Emily Morgan. Pravi, da ni sicer strokovnjakinja za Beethovnova dela, je pa preučevala njegov življenjepis in preigrala veliko njegovih skladb. Profesorica meni, da je tretji stavek všečna glasba, ki vsebuje vse Beethovnove glasbene alimente, kot so ponavljajoči se ritmični motivi, slogovno pa zveni bolj kot njegove zgodnje stvaritve in ne kot nekaj, s čimer bi se skladatelj ukvarjal v svojih poznih letih. Meni pa, da v glasbenem delu manjka strasti, manjka presenečenje, eksperimentiranje in tematski nabor, ki bi ga pričakovali od del, ustvarjenih v poznih letih Beethovnovega ustvarjanja.

Akad. Muhovič je omenil, da je pred kratkim brskal za dvema grškima izrazoma za ustvarjalnost, ker jih je potreboval za neki članek, kot sta techne (tehnika) in poiesis (poetika ali umetnost). Stari Grki so za ustvarjalnost namreč uporabljali ti dve besedi in ju med sabo tudi razlikovali. Pravi, da v umetnosti obe nastopata skupaj in da ene ne moremo ločiti od druge in vendar tehnika proizvaja stvari na osnovi procedur, protokolov, algoritmov in prototipov in kot taka ne more nadomestiti intime. Akad. Jožef Muhovič je zanimivo predavanje končal z mislijo, da je neko delo umetniško toliko, kolikor je to kvalitativen presežek tiste glasbe ali umetniškega dela, s katero ali katerim ga primerjamo.

Akad. Milan Dekleva, redni član SAZU, pa je svoje predavanje poimenoval Meduza ali Pegaz. Pravi, da je med nami ‘nova neznana žival’ umetna inteligenca, za katero ne vemo, kako se bo v prihodnosti odzivala in prav zato se je začenjamo tudi bati, ima pa neverjetno sposobnost kombiniranja in učenja, zato smo jo po njegovem mnenju začeli častiti. Pravi, naj pustimo prihodnosti, da bo povedala svoje ali bo UI, ki pozna vse velike pesnike iz naše zgodovine ‘na pamet’, znala napisati odlično pesem. Akad. Dekleva je izrazil strah, da se je umetnost odrekla človeškim dvomom, čustvom in skepsi in podlegla ‘racionalni matematizaciji’ ali kot pravi v eni do svojih pesnitev ‘boju za metafizično’. Na koncu pa je prešel na poetsko vizualizacijo, da sta lahko UI, ti novi, neznani živali v resnici bajeslovni bitji Meduza ali Pegaz (iz grške mitologije), v kateri, kot se spomnimo, je Pegaz simbol silovitosti in ustvarjalne domišljije, skočil iz trupa Meduze, ki je podoba nečimrnosti in stagnacije.

Andraž Ivšek

Ljubljana, 16. april 2024