Sodelovali smo na 11. mednarodni znanstveni konferenci »Za človeka gre« 2023, ki je bila posvečena aktualnim izzivom družbenega in tehnološkega razvoja. Pripravili sta jo Alma Mater Europaea in Evropska akademija znanosti in umetnosti iz Salzburga, z namenom, da predstavimo Novo Evropsko Renesanso. Vizionarski dokument, ki je bil na konferenci predstavljen je pripravil slovenski sociolog, pisatelj in alpinist prof. Igor Škamperle iz Univerze v Ljubljani. V njem je primerjal čas renesanse s situacijo danes. Škamperle obrazloži, da se je v času srednjeveške Evrope v času velike stiske, vojne, lakote, revščine in velikega dvoma pojavila renesansa.
Navkljub vsem strahovom, je renesansa prinesla svetlobo in namesto trpljenja ponudila preporod in transformacijo. Samo srce renesanse je bila nova podoba človeka, ki se ni samo pogrezal v vse večje gorje, ampak se je znal tudi dvigniti iz težav. Ta podoba upanja je prinesla novo energijo v Evropo in omogočila povsem nov svet idej in kreativnosti. Tudi danes smo priča velikim krizam, a tudi temu, da človek vihti tako veliko moč, da lahko povzroči popolno destrukcijo okolja in tudi samega sebe. Glede na situacijo moramo sprejeti velikansko odgovornost in najti pravo in modro pot iz nje.
Po konferenci z imenom “Towards New European Renaissance, It’s About People 2023” je potekala tiskovna konferenca. Moderirala sta jo dr. Howie Firth in mag. Peter Volasko. Sodelovali so: Rachel Armstrong, profesorica eksperimentalne arhitekture iz School of Architecture, na Newcastle University, profesor Paul Richard Blum, T. J. Higgins S.J. Chair in Philosophy, na Loyola University Maryland, dr. Howie Firth, pisatelj, fizik in direktor festivala Orkney International Science Festival na Škotskem, profesor Steve Fuller, Auguste Comte Chair in Social Epistemology, na University of Warwick, Združeno kraljestvo, Martin Kemp, Professor Emeritus of the History of Art, univerza University of Oxford, Združeno kraljestvo, Sharon Rider, profesorica logike in metafizike, na univerzi Uppsala University, na Švedskem, Igor Škamperle, profesor sociologije, na Univerzi v Ljubljani in Lenart Škof, profesor filozofije ter predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije ZRS Koper.
Razpravljali so o različnih temah, ki se navezujejo na ključno sporočilo renesanse, kar bi nam lahko služilo kot navdih za preoblikovanje v novo nastajajočo družbeno paradigmo današnjega dne. Izpostavili so tri glavne cilje konference. Ustanovili bi neformalno omrežje posameznikov iz akademskega okolja, iz institucij po vsej Evropi. Drugi cilj je bil, da predebatiramo definicijo nove humanistične družbene vizije, temelječe na odličnem znanju in humanističnih vrednotah. Tretji cilj pa, da se zagotovi trajnost tega procesa v obliki konzorcija za prijavo bodočih projektov. Predstavljena sta bila dva dokumenta, prvega je pripravil profesor Škamperle. Drugi dokument, ki je bil predstavljen, pa je zbirka principov iz renesančnega časa, ki jo je pripravil profesor Paul Richard Blum. Sledila je refleksija govorcev.
Kar je prof. Bluma najbolj pritegnilo pri ideji, ki smo jo poimenovali Nova Evropska Renesansa, je oživljanje renesančnega humanizma. Za renesančni humanizem velja vedenje, da je človek jedro in tudi glavni problem resničnosti. Kot tak je bil ponovno odkrit in izpostavljen. Človeštvo je takrat odkrilo, da ima zgodovino in da razvoj ni nedotakljiv, ampak se spogleduje s preteklostjo in prihodnostjo. Karkoli človek ali družba počne, je interakcija med resničnimi dogodki in človeško interpretacijo.
Nato nam je povedal zanimivo zgodbo o Giordanu Brunu, ki je šel na sprehod na hrib blizu svojega doma in opazil goro Vezuv. Vezuv je bil temačen, grd in izgledal je nevarno in potem je odšel proti njemu in se povzpel nanj. Ozrl se nazaj proti svojemu domu in njegov dom je izgledal temačno, bil je grd in izgledal je nevarno. Prišel je do zaključka, da je središče vsega sveta tam, kjer je on sam. Kasneje to opiše kot motivacijsko izkušnjo, ki ga je spremljala v celotni njegovi karieri, za katero vemo, da se ni dobro končala. Torej ni dovolj, da samo opazujemo to ali kaj drugega, da poznamo to ali drugo dejstvo. To mora postati notranje zavedanje in to zavedanje je tisto, kar smo prej poimenovali ranljivost, kar se kaže kot interakcija med celim svetom in individuumom. Torej zavedanje same uganke nam omogoča korak, ki presega samo uganko.
Osebno mnenje prof. Rachel je, kar je tudi aktualno za Novo Evropsko Renesanso, da se spet ukvarjamo s tisto diverziteto, ki smo jo opazili v renesančnem prehodu iz Babilona. Večinoma skozi podobo človeka. Seveda sedaj vidimo to figuro znotraj prostorov. Ideja človeka je nekonstantna figura. Govorimo o materialih prihodnosti, ki jih inkorporiramo v okolje mikrobov ali ekologije, vključujemo nove tehnologije, bolj življenje kot stroj in težimo k ponovni konfiguraciji centra vse te organizirane strukture. Človek postane neke vrste telo, ki je infiltrirano in razširjeno in soustvarjeno s svojim okoljem. Vse to pa vodi do ideje o domu in ideje o načinu, kako živimo in na koncu tudi o ekonomiji, ki se začenja v domu in ne v mestu, in ekonomiji, ki se povezuje z drugimi telesi in drugimi domovi, kar pa na koncu vodi k popolnoma novi ekonomiji, ki daje ljudem moč, da lahko uspevajo na planetu, ki je v krizi.
Prof. Sharon se je dotaknila problema višjega šolstva, izobraževanja in znanstvenega raziskovanja. Trend je, da se vse razreši z raziskavami in višjim šolstvom, to velja za čas družbene krize, ekonomske krize, za čas tehnoloških izzivov in ostalih kriz. Na to računa Evropska unija, na to računa tudi vsaka posamezna članica EU, ampak v resnici tega univerze ne počnejo. Torej so v svojem bistvu okorele. Zaradi interneta, AI chat botov … vsak lahko pride do tiste informacije, ki jo želi. Vsakdo, ki potrebuje znanje, lahko kjerkoli do njega dostopa in ga uporabi, kot si želi. Kaj je rešitev? Kaj mora storiti univerza in kaj mora storiti Evropska unija? Ponovno je treba presoditi, kaj je v resnici strokovnost. Kaj pomeni biti strokovnjak? Univerze morajo spet presoditi, kako se kaj kreditira in ponovno presoditi, kaj je strokovno. Določiti moramo, kakšno stopnjo kompetence za reševanje problemov imamo in vključiti dobro presojo, torej, poznati moramo svoje omejitve. Univerze si morajo priznati, da niso edini posredniki pri reševanju ekstremno težkih problemov. Tukaj lahko najdemo vzgled v renesansi, ki pravi, vsak lahko k temu pripomore.
Profesor Steve Fuller je povedal, da zakoni ne veljajo samo za neposredno okolico, ampak veljajo za celo vesolje. Torej če so resnično univerzalni za celo vesolje, potem so tudi univerzalno dostopni. Ko jih ljudje od vsepovsod uporabljajo, se jih da tudi univerzalno preizkusiti. Te vrste kozmološki revizionalizem nas ponese veliko nad Aristotela in njegovo razmišljanje, ki je verjel, da se v vsakem vesolju dogajajo drugačne stvari. Tukaj imamo neke vrste univerzalno perspektivo, kar pomeni neke vrste vesoljno podlago za demokracijo. Torej lahko si predstavljamo, da je neki skupen prostor za nas vse, vendar je perspektiva vsakega posameznika omejena s tem, od kod prihaja. Vsak je namreč drugače pozicioniran glede na to vesolje, vendar vsi med seboj komuniciramo in si izmenjujemo dobrine. To je radikalno nova ideja, ki je takrat prišla iz fizike in je kasneje postala del politike. Meni, da je ta princip potrebno »ponovno odkriti«, ker je naš pogled na to, kako je naš svet razdeljen in kako se mu vlada, okostenel. To zadeva tudi inštitucije, katerih del smo bili nekaj sto let in to seveda vključuje tudi univerze.
Ko smo v renesansi začeli uporabljati teleskop in mikroskop, še pomembneje kasneje v znanstveni revoluciji, se je začelo porajati razmišljanje, kako naj bi izgledalo vesolje. Tako mikro vesolje kot tudi veliko vesolje in razmišljanje o meta konceptu, da morata biti na nek način povezana. Tudi danes, ko razmišljamo, v katero smer bo šlo raziskovanje naravoslovja, imamo občutek, da še ni vse delo opravljeno, če ne povežemo mikro svet in makro svet skupaj. V renesansi je bil najbolj pomemben ta tehnoloških aspekt, da o teh dveh vesoljih ne debatiramo, ampak da jih lahko v resnici raziskujemo z inštrumenti, s katerimi se lahko obema svetovoma približamo in jih opazujemo v resnici, ne samo konceptualno. Torej tudi vesolje ni več samo koncept, ampak nekaj, kar je lahko s pomočjo inštrumentov raziskovano in realizirano. Poudaril je še enkrat razliko med domom in mestom, kot jo je omenila prof. Rachel. Mesto lahko razumemo kot prostor tujcev, kot prostor, v katerega vsakdo pride od nekje drugje in iz drugačnosti nastane skupek. Vsi ti ljudje prinesejo nek kapital, denar, izobrazbo … , ki ima v tem tujem okolju neko vrednost. Ko bo človeštvo prešlo naše meje do vesolja, bo ta podoba mesta, ki se je pojavila v renesansi, imela posebno vrednost.
Howie Firth pravi, da je danes (17. marec) poseben dan. Na Irskem je to dan svetega Patrika. Napisana je bila namreč knjiga, ki nosi naslov Kako so Irci rešili civilizacijo (How the Irish Saved Civilization). Pripoveduje o tem, da so bili v zadnjih dneh rimskega imperija, ko je bilo gospodarstvo imperija že popolnoma v razsulu, irski samostani neke vrste svetilniki civilizacije, kjer so bile knjige in v njih znanje, kakor v tistem času tudi na vzhodu (v času kalifata) na varnem in ohranjene.
V literaturi obstajajo slike o zimi, o občutku, da gremo v določeno smer in da ne moremo skreniti s te poti, da se skoraj ne moremo več sami odločati. Kot da se izvaja računalniški program in kot da smo mi ljudje del tega računalniškega programa. In veliko nam znanega sveta je nas same dehumaniziral. Če pogledamo 500 let nazaj, lahko odkrijemo, da so se takrat ljudje počutili zelo podobno in da so se ukvarjali s problemi, ki so zelo podobni našim. Tudi takrat najdemo zapise občutij o prihajajoči zimi in temi. Torej o kaosu in zmedi. In zanimivo, ljudje so se s tem spopadli. Rešitve pa so bile skoraj neverjetne. Pico della Mirandola je takrat zapisal revolucionarno misel, da nismo popolnoma nemočni in da imamo možnost izbire, lahko se brez boja potopimo v blato ali pa se dvignemo kakor angeli. In prav to sporočilo je bilo dovolj, da so ljudje začeli čutiti drugače. Vodilo je v renesanso in v nastanek moderne znanosti. Ker so ljudje lahko dvignili teleskop proti nebu in iskali angele tudi tam in si lahko predstavljali celotno vesolje polno življenja. Porodila se je optimistična ideja o človeškem potencialu, da človek lahko spremeni toliko različnih področij svojega delovanja.
Torej, da povzamem 17. marec, je dan, ki si ga moramo zapomniti, daleč v preteklosti zapisana ideja je prižgala luč. In prav verjetno se je tudi danes ta ista luč prižgala ponovno pravi Howie Firth.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 30. maj 2023
Konference “Towards New European Renaissance, It’s About People 2023, Friday, 17 March 2023”, ki je potekala v sklopu 11. mednarodne znanstvene konference »Za človeka gre« 2023 in tiskovne konference po dogodku, sem se udeležil kot član organizacijskega odbora.
In Scientia Veritas 