To, da predstavim profesorja Alfonza Pavlina kot komunikatorja znanosti, se mi je na začetku zdela skoraj nemogoča naloga. Kako v luči modernega komuniciranja znanosti predstaviti znanstvenika botanika iz začetka dvajsetega stoletja? Problemi, način raziskovanja, način razmišljanja in tudi način življenja so bili zagotovo drugačni od teh, ki jih poznamo danes. Enako velja za orodja in metode. Nekatere od slednjih vztrajajo do današnjih dni, običajno v nekoliko optimizirani obliki. To seveda velja tudi za botaniko, ki je ena najstarejših vej znanosti, saj izhaja iz prazgodovinskega zeliščarstva, ko so ljudje hoteli prepoznati užitne, zdravilne in strupene rastline.
Komuniciranje znanosti je informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o znanstvenih temah. Je povečanje zavedanja o pomenu znanstvenih odkritij in argumentov. Pomembno je, da se strokovnost in raven znanstvenega znanja razlikujeta glede na ciljno skupino. Znanstveniki svoje dosežke komunicirajo svojim kolegom oziroma strokovnjakom iz podobnih ali različnih znanstvenih okolij in tudi nestrokovnemu občinstvu v različnih medijih in na dogodkih. Dve poglavitni nalogi sodobnega komuniciranja znanosti sta zmanjšanje znanstvenega elitizma in razvoj znanstvene pismenosti, ki je nujna za razumevanje in izvajanje znanosti. Kot je bila znanost nekoč v domeni le premožnega in posledično dobro izobraženega človeka, jo v zadnjem času poskušamo približati vsem, ki jih zanima.
Komuniciranje znanosti se je od začetka dvajsetega stoletja močno spremenilo in vendar se tu in tam zgodi, da smo priča dogodkom zelo podobnim tistim iz preteklosti. Na začetku septembra je francoska modna hiša Dior v Brooklynskem botaničnem vrtu predstavila novo dišavo L’Or de J’adore. Povabljenih je bilo več kot 400 gostov, med njimi Charlize Theron, Rachel Brosnahan, Natalia Dyer, KiKi Layne, Awkwafina in drugi. Vplivni in slavni so v Diorovih kreacijah in v naravnem ambientu predstavili tudi Diorovo sodelovanje v Unescovem programu Človek in biosfera.
Živimo v dobi, ko imajo mediji v družbi osrednjo vlogo, ti so sedaj večinoma digitalni, uveljavila so se tudi socialna omrežja. Na socialnih omrežjih, spletnih straneh in mobilnih aplikacijah, kot so Facebook, YouTube in TikTok, je dnevno več milijard ogledov video vsebin. Vsak si lahko poišče vire informacij, ki so dostopni na spletu in jih vsakodnevno ponujajo socialna omrežja. Dovolj radoveden državljan lahko na tak način vizualno in slušno pride do informacij in se sam uči ter vsebine deli z ostalimi, kot želi. Za razliko od radia, lahko sedaj poslušamo informacije v obliki podkastov, pri katerih opažamo, da je ne glede na temo, ki je lahko tudi akademska ali zelo strokovna, splošna javnost večinska publika. Znanstveniki lahko danes pridobijo na družbenih omrežjih svoje sledilce in kot želijo sporočajo rezultate svojega dela. Vse bolj prihaja do izraza tudi t. i. občanska znanost (ang. Citizen Science), vanjo so državljani in ostali deležniki vključeni v vse dele znanstvenega procesa. Množično financiranje znanosti, zadnje čase še bolj poveča ozaveščenost javnosti o znanstvenih raziskavah.
Da bolje razumemo, kako so znanstveniki v Pavlinovem času komunicirali znanost, se moramo obrniti na gospo zgodovino, da nam pove, kaj se je v tistem času dogajalo predvsem v evropski znanosti. Po letu 1500, ko moč katoliške cerkve nekoliko oslabi, predvsem na zahodu, opazimo gospodarsko stabilnost, svobodo veroizpovedi in željo po raziskovanju. Ko se poveča število raziskav se seveda poveča tudi potreba po komuniciranju znanosti.
Če se ozremo na nekoliko novejšo zgodovino, predvsem na tisti čas, ki nas bolj zanima, lahko opazimo, da je po dolgem obdobju zatišja velik napredek sredi 19. stoletja pomenila ustanovitev Kraljevega društva (ang. Royal Society) iz Londona. To je najstarejše strokovno združenje v Evropi. Eden namenov ustanovitve je bil tudi ‘da se poveča pozornost javnosti znanstvenim predmetom’. Ko se po nastanku Kraljevega društva 1660 vzpostavijo uveljavitev sodobne znanstvene metode in modernega raziskovanja, se svet začne širiti naprej proti zahodu, mislimo predvsem na Ameriko. Izobraževanje postane bolj dostopno, število znanstvenih odkritij in inovacij se začne povečevati.
Znanstveni in tehnološki napredek je poleg duha tistega časa zagotovo povzročila tudi Velika razstava industrijskih izdelkov vseh narodov leta 1851 v Londonu (ang. Great Exhibition), ki je bila prva svetovna razstava v sodobnem pomenu besede. Takrat je darvinizem našel pot v širšo javnost, seveda na začetku z močnim odporom. Gledalci pa so lahko prisostvovali medicinskim dognanjem iz prvih vrst avditorija, ko so postala popularna javna ‘kirurška gledališča’.
Znanost se je takrat komuniciralo predvsem v obliki razstav in predavanj. Nastajale so tudi prve znanstvene knjige in poljudnoznanstvene revije. Vendar pa se glede na socialnoekonomsko, rasno in spolno neenakost, znanost ni razširila daleč med ljudi. Velika nepismenost je zahtevala svoj davek, tako da je znanost samevala v družbi evropskih, premožnih in elitno izobraženih ljudi, večinoma moških.
V zgodnjem 20. stoletju je bila znanstvena komunikacija odvisna predvsem od tiska. Znanost se širi v obliki znanstvenih revij, časopisov in knjig. V knjigah najdemo ilustracije z diagrami in črno-belimi fotografijami, ki so zaradi tehničnih omejitev tiskanja dokaj preproste. Znanstveni jezik v tiskanih publikacijah je bil formalen, podroben, s kompleksno terminologijo, članki so bili dolgi, prilagojen je bil predvsem ozki znanstveni publiki. Dostop do znanstvenih informacij je bil težak, ker so bile objavljene predvsem v tiskanih kopijah. Edini vir informacij, ki so bile takrat v tiskani obliki, so bile knjižnice, torej je bil dostop do globalnega občinstva, če primerjamo domet današnjih elektronskih medijev, ekstremno majhen.
Druga večja prelomnica, ko se je spet zelo povečalo zanimanje ljudi za znanost, je bila vesoljska tekma. Glavno vlogo za zelo veliko zanimanje za odkritja sta pravzaprav imeli hladna vojna in povečanje priljubljenosti televizije. S televizijo se v znanosti pojavi tudi nekaj popolnoma novega, s popularnostjo televizijskih in radijskih oddaj so se gledalci prvič srečali z znanstvenimi zvezdniki, kot jih poznamo tudi danes. Kasneje je znanost pustila veliko sled v pop kulturi in v zabavni industriji.
Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je začelo komuniciranje znanosti dobivati tako obliko, kot jo poznamo danes. Prevladalo je razumevanje, da bi s tem, ko bi zaposlili več inženirjev in znanstvenikov, povečali gospodarsko konkurenčnost držav. Začele so se kampanje vključevanja ljudi v izobraževanje, da bi tako nadomestili primanjkljaj znanja, ki naj bi ga imela javnost zunaj znanstvene skupnosti. Tako bi lahko razumevanje znanosti in znanstvena pismenost koristila družbi. To pa je vodilo v sedanjo obliko komuniciranja znanosti, ki z dvosmernim dialogom postavlja strokovnjake in javnost v enak položaj in omogoča vzajemno učenje.
Kako pa je bilo v začetku dvajsetega stoletja stanje v botaniki? Komuniciranje znanosti je začelo dobivati svojo moderno obliko, seveda še daleč od tega, kot ga poznamo danes. Znanstvena odkritja so postala številčna in začela zelo hitro spreminjati naš pogled na svet. Ta sama pa so bila tudi povod za nastanek novih komunikacijskih načinov, ki so takrat začeli pridobivati popularnosti. To je imelo seveda vpliv tudi na botaniko tistega časa, zelo popularno vejo znanosti.
V botaniki tistega časa se je znanost komunicirala predvsem v tiskani obliki, te publikacije niso le obveščale znanstvenike o novostih žlahtnjenja rastlin in kmetijstva, ampak so navdihnile tudi amaterske botanike in ljubitelje vrtov po vsem svetu. Botanični vrtovi in muzeji so imeli vlogo živih zbirk rastlin. Javnost je tako lahko neposredno izvedela novosti o različnih rastlinskih vrstah. V njih so bile večkrat razstave in predavanja. Največji botanični vrtovi na svetu, kot je Newyorški botanični vrt (ang. The New York Botanical Garden) v Bronx Parku v New Yorku, so postali centri znanstvenih raziskav in javnega izobraževanja o botaniki. Pomembna pa so bila tudi znanstvena društva, ki so organizirala letna srečanja in konference, tu so lahko botaniki razpravljali o novih idejah in predstavili odkritja. Večina znanstvenikov v botaniki so bili vrhunski ilustratorji, tako so bile botanične ilustracije in fotografije v veliko pomoč pri natančni identifikaciji. V širše občinstvo pa je znanost predvsem pronicala s pomočjo radijskih oddaj.
Prve radijske oddaje na temo botanike so bile o pouku botanike in raziskovanju narave in vendar opažamo velike pomanjkljivosti komunikacije. Dostopa do knjig in revij niso imeli vsi, kot tudi ne do botaničnih vrtov in muzejev. Komunikacija je bila večinoma enosmerna, po prvih radijskih in televizijskih oddajah ni bilo veliko možnosti za povratne informacije.
In prav nič drugače ni znanstveno in poljudnoznanstveno deloval naš profesor Alfonz Paulin. Pregledal je vse herbarijske zbirke domačih floristov in jih primerjal z rastlinami, ki jih je sam nabral, posušil in določil. lz nabranih, posušenih, določenih in sistematično urejenih vrst rastlin je nastala slovita herbarijska zbirka, ki je znana pod imenom Flora exsiccata carniolica ali kratko Paulinov herbarij. Neke vrste herbarij živih rastlin pa je postal Ljubljanski botanični vrt, ki ga danes poznamo kot Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Vsako vrsto, ki jo je našel, je vsadil ali vsejal, če je bilo le mogoče tudi na vrtu, ki ga je urejal in vodil. Že leta 1911 je bilo vsajenih več kot 6000 rastlin, tj. dvajsetkrat toliko kakor tedaj, ko je vrt prevzel. To delo je vztrajno nadaljeval naslednjih 60 let. Njegovi sodelavci so potovali po vsej domovini, nabirali in prinašali so mu žive in posušene rastline iz vseh delov Slovenije. O napredku na vrtu je poročal v Izvestjih II. državne gimnazije v Ljubljani. Izdajal je sezname pridelanih semen in jih pošiljal drugim botaničnim vrtovom, v zameno pa je dobil semena. Tako se je živi vrtni inventar stalno izpopolnjeval. Vrt je bil povezan z več kot 200 botaničnimi vrtovi po vsem svetu. Včasih je v enem letu poslal več deset tisoč zavojčkov semen. Preuredil je načrt vrta in zasadil rastline po sistematičnih skupinah, ostali prostor pa je porabil za skupine rastlin npr. bukov gozdiček, rastjè kraškega gozda itd. … Zgradili so obsežen alpinetum, kjer so bile umeščene rastlinske vrste planinskega grmičevja in trat ter skale.
Alfonz Paulin je vodil vrt na posebno željo deželne vlade do leta 1920, tudi potem ko je bil kot srednješolski profesor že upokojen. To, da je bil v prvih desetletjih prejšnjega stoletja vrt sistematično urejen in z najrazličnejšimi vrstami domačih in tujih rastlin bogato založen, je bila predvsem njegova zasluga, zato ga je lahko univerza za svoje znanstvene namene kasneje prevzela. Na vrtu je bila zastopana domala vsa flora Slovenije z vsemi svojimi najvažnejšimi srednjeevropskimi, alpskimi, panonskimi in submediteranskimi elementi. Po ustanovitvi univerze v Ljubljani se mu je leta 1919 ponudila možnost, da bi prevzel učno mesto za botaniko. To častno ponudbo je glede na svoja leta odklonil, ostal pa je vodja botaničnega vrta. Leta 1920 je bil imenovan za direktorja univerzitetnega botaničnega vrta. Zaradi pomanjkanja specialistov je na Filozofski fakulteti predaval botanično sistematiko. Direktor vrta je ostal do svoje upokojitve leta 1931. Od tedaj je delal v sobici svojega doma na Petrarkovi ulici 14 in še skoraj deset let izpopolnjeval svojo veliko herbarijsko zbirko. Bil je dopisni član SAZU, častni član Muzejskega in Prirodoslovnega društva v Ljubljani in član dunajskega zoološko-botaničnega društva (Zoologisch-Botanische Gesellschaft in Wien).
Če povzamemo, je bil profesor Paulin na križišču tedanje evropske znanosti zelo napreden komunikator znanosti tistega časa. Vestno in bogato je uredil Botanični vrt Univerze v Ljubljani, tudi za ljubitelje vrtov. V tistem času je že poljudnoznanstveno pisal v Izvestjih II. državne gimnazije v Ljubljani, uspešno je komuniciral z več kot dvestotimi botaničnimi vrtovi po vsem svetu in izmenjeval semena z mnogimi po Evropi, tako strokovnjaki kot tudi ljubitelji vrtov.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, septembra 2023
In Scientia Veritas 