Zagotovo eden najbolj znanih komunikatorjev znanosti Carl Sagan v svoji knjigi Cosmos pravi: V stari perzijski zgodbi vprašajo vezirja, ki je znan po svoji modrosti, kaj je bolj koristno, sonce ali luna. “Luna,” odgovori, “ker sonce sije podnevi, ko je svetlo.”
No, modrosti perzijskega vezirja res ni oporekati, ni pa tudi oporekati temu, da je v kratkem poleg vseh pomembnih znanstvenih odkritij, kot so odlična odkritja v matematiki, lansko leto sta bili podeljeni kar dve Fieldsovi medalji Jamesu Marynardu in ukrajinski matematičarki Maryani Viazovski, o velikem napredku pri izdelavi baterij, ki se hitreje polnijo in imajo druge sestavine, kot je redek in drag litij in izdelavi novih antibiotičnih učinkovin s pomočjo algoritma AlphaFold na področju umetne inteligence (AI), če izpostavim samo tri, da sploh ne omenim tistih, ki so ključna za rešitev globalne klimatske krize, izstopala prav velik »promet« na Luno in uspešen pristanek indijskega pristajalnika na južnem polu Lune. Vsa globalna znanost se je nekako »vrtela« okoli naše Lune, pristanek pomeni možnost novih odkritij, nove možnosti izkoriščanja luninih rudnin, velike možnosti za nadaljnje globalno sodelovanje na vesoljskem področju in inspiracije prihodnjim znanstvenikom in raziskovalcem vesolja.
Znani ameriški fizik Michio Kaku pravi, da bi lahko v bližnji prihodnosti našli življenje na Marsu, v obliki mikroorganizmov, ki preživijo v ekstremnem okolju. Po njegovem mnenju pa je še večja verjetnost, da najdemo življenje na lunah Saturna in Jupitra. Na lunah Evropa in Enkelad se nahajajo oceani tekoče vode, ki so oddaljeni milijarde kilometrov od našega sonca. Oceana na obeh lunah sta veliko večja od vseh oceanov skupaj na Zemlji. Michio Kaku je prepričan, da je velika verjetnost, da najdemo življenje v vodi, ki se je razvilo globoko pod ledom lun našega osončja.
Leta 2008 je vesoljska sonda Cassini letela le 48 kilometrov nad površino lune Enkelad in vzorčila kapljično atmosfero. Našla je kisik in organske snovi, ki so osnovni prekurzorji za življenje pri nas na Zemlji. Luna Enkelad je zelo majhna, če jo primerjamo z našo Luno, ima velikost Združenih držav Amerike. Luna Enkelad je velikosti Arizone, in vendar je Enkelad najbolj svetlo telo v našem osončju. Če bi bila neaktivna, bi izgubila svojo svetlost že dolgo nazaj, predvsem zaradi vesoljskih objektov, ki bi padli nanjo. In vendar je 10-krat svetlejša od naše lune. Na njej so opazili geološko aktivnost. Nekaj posebnega pa so gejzirji na južni strani lune, ki dobesedno bruhajo vodno paro stotine kilometrov v vesolje in del teh kapljic pade nazaj na površino lune kot neke vrste sneg, ti dajejo Enkeladu izgled, kot da je na njem vsak dan popolni božični večer. Predvidevajo, da je tam ledena površina debela več kot 10 kilometrov. In vendar nekateri znanstveniki menijo, da življenje ne potrebuje sonca, potrebuje samo vir energije, to bi lahko bili na Enkeladu hidro termalni vrelci na dnu oceana, prav tako podobni pa naj bi po eni od teorij bili ključni za nastanek življenja na Zemlji 3.8 milijarde let v preteklost. S posebno kombinacijo slane vode, visoke temperature in posebne kemije Enkelad postaja ena najbolj obetavnih destinacij v našem osončju, kjer bi lahko našli življenje. V pari na površini te lune so našli večino kemijskih elementov, iz katerih nastanejo amino kisline, ki so gradniki proteinov, kot jih poznamo na Zemlji. Niso pa še našli fosforja, ki je v tem postopku ključen. Pred kratkim so odkrili tudi ta element, ki ga najdemo v membranah živih bitji in je tako ključen za nastanek DNA tukaj. To je tudi prvič, da so odkrili ta element v oceanu, ki ni na Zemlji in v veliko večji koncentraciji, kot na Zemlji. Torej so se obeti, da najdemo tu življenje zelo povečali.
Kaj pa barva naše Lune? Čeprav se nam zdi, da Luna ponoči sveti, je v resnici površina naše Lune temna, je neki odtenek sive. Občutek, da Luna ponoči sije nam daje svetloba, ki prispe od sonca in se od Lunine površine odbija. Včasih luno vidimo v različnih barvah. Če pogledamo Luno z Zemlje, zemljina atmosfera povzroči, da se odbita svetloba, ki potuje od Lune do nas, razprši. Če je blizu obzorja jo lahko vidimo rdečkasto, ali bolj rumene barve, če jo opazimo nad nami visoko na nebu. Ker se Luna vrti okoli Zemlje po elipsasti tirnici, imamo občutek, da Luna zvečer nekoliko spremeni barvo, torej ni vsak večer enako oddaljena od nas. Isti efekt povzroča tudi tako imenovana superluna. Tako poimenujemo luno, ko je najbližje Zemlji. Razlika v oddaljenosti Lune od Zemlje na njeni poti je lahko tudi 40 000 kilometrov in od tod njeni različni barvni odtenki.
Za večino astronomov je Jupitrova luna Evropa eden najbolj verjetnih vesoljskih objektov, kjer bi lahko našli življenje v našem osončju. To je kamnita luna in tako kot luna Enkelad je pokrita z ledom. Med ledeno in kamnito skorjo lune Evropa znanstveniki predvidevajo, da je skoraj dvakrat več vode, kot je v vseh oceanih na Zemlji, čeprav je veliko manjša od Zemlje. Luna Evropa naj bi imela tudi redko kisikovo atmosfero. Zaradi močnih sil Jupitra se ledena skorja na površini premika in poka, kar tudi daje luni značilni izgled. Med skorjo in vročim jedrom, ki je po večini iz železa, bi verjetno bilo dovolj možnosti, da bi varno pod ledom nastalo življenje. Mesec nazaj je informacija, s katero nam je postregel Vesoljski teleskop James Webb še posebej navdušila astrobiologe po vsem svetu, da se na specifičnem delu ledu verjetno nahaja ogljikov dioksid. Tam je ledena ploskev prelomljena in tu se ocean vode stika z ogljikovo skorjo, kar so znanstveniki poimenovani “chaos terrain”. Ker življenje na Zemlji temelji na ogljiku, je ta luna postala kot kandidatka za življenje izven Zemlje še toliko bolj zanimiva za znanstvenike. Prav zato bo naslednje leto NASA poslala proti nje sondo, ki bo pomagala odgovoriti, ali se pod ledeno površino skriva življenje. Sonda Evropa Clipper bo letela manj kot 30 kilometrov nad površjem in sproti zbirala vzorce in delala meritve.
Tretji zelo verjetni kandidat med lunami, ki naj bi skrival življenje, pa je Saturnova luna Titan. Saturnova luna Titan je zelo podobna Zemlji. To je edina Luna v našem osončju, ki ima dokaj gosto atmosfero, sestavlja jo predvsem dušik, skoraj tako kot na Zemlji. Na tej luni so tekoče reke in oceani, včasih pa tudi dežuje. Dež je sestavljen iz metana in ogljikovodikov, ta pa običajno pade na debelo ploskev ledu, pod vsem tem je ocean tekoče vode. Na tej luni smo pristali tudi s sondo, ki se je ločila od vesoljske sonde Cassini leta 2005. Agencija Nasa namerava poslati novo sondo na luno Titan leta 2034. Ta bo nabrala vzorce in jih prinesla nazaj na Zemljo. Na tej luni so tudi jezera tekočega metana, ki bi jih potencialno lahko uporabili za gorivo vesoljskega plovila, če malo karikiramo, skoraj tako, kot da bi iztegnili cev in posrkali gorivo iz jezera za nadaljnjo pot po vesolju.
Kako blizu smo temu, da pošljemo ljudi na Luno, ampak sedaj tako, da ustvarijo bazo za trajno bivanje? Predvideva se, da ima naša Luna veliko vode v obliki ledu, ukleščeno na površini obeh polov. Za to potrebujemo samo še neposredni dokaz. To pa bi lahko za ljudi, ki bi v trajnostni bazi živeli, pomenilo ne samo vir vode za pitje, ampak tudi ključno sestavino za gorivo. Če ločiš kisik in vodik, dobiš gorivo za vesoljsko plovilo. Vemo tudi, da so deli okoli polov naše Lune območja, kjer je vedno prisotna sončna svetloba, torej če tam namestiš solarne panele, imaš dosegljivo energijo v bližini vira vode. To bi bilo za bodočo naselbino zanimivo področje, kjer bi namestili habitatske module. Nasa načrtuje potovanje z ljudmi (nazaj) na Luno leta 2025/26. Čisto realen cilj pa je, da konec desetletja vzpostavimo trajnostne habitatske module na Luni.
Ena največjih nevarnosti za astronavte, ki se bodo odpravili na Luno ali tam tudi dalj časa živeli, pa je lunin prah. Prah na Luni je nekaj posebnega, je zelo droben in tudi zelo oster, kot steklo. Nastane zaradi trkov mikrometeoritov, ki nenehno padajo na površino Lune in nenehno drobijo kamnito površino. Na našem planetu efekt erozije zgladi robove peska in prahu. Ker na Luni ni erozije, ti robovi ostanejo ostri, torej se ta prah rad prime vsega in tam trmasto ostane. Ker ima Luna zelo redko atmosfero, na površino konstantno vpliva zelo močna radiacija zaradi sonca, ta povzroči, da je ta prah nenehno elektromagnetno nabit. Naboj je lahko tako močan, da prah dobesedno lebdi nad površino lune. Na Nasinih Apolo misijah je prah povzročal ekstremne probleme: nedelovanje opreme, trgal je vesoljske obleke, se lepil na astronavte, posledično je vseh 12 astronavtov, ki so kdaj hodi po Luni, zbolelo. Zato agencija Nasa veliko vlaga v tehnologije za varnost pred nevarnim prahom naslednjih sprehajalcev po Luni.
Naslednja uporabna zanimivost pa so tuneli na Luni. Resnično jih je v izobilju. Tuneli imajo premera tudi več kot 300 metrov in bi lahko bili med sabo povezani v omrežja. Predvidevajo, da bi lahko bili locirani do 40 m pod površino Lune, tako bi nudili zaščito pred padajočimi meteoriti in bi verjetno imeli stalno temperaturo. Kot nam je znano, so nihanja v temperaturi na Luni ekstremna. Vendar nimamo poleg fotografij nobenih dokazov, kakšni v resnici so, vemo pa, da se kdaj ti tuneli zrušijo, kar so znanstveniki večkrat opazili na fotografijah s površja. In vendar so nekateri mnenja, da bi bilo vredno poskusiti in ustvariti naselbino v tunelih na Luni.
Ena najbolj zanimivih idej, ki jih želi agencija Nasa uresničiti na Luni, je, da želi celotni krater na luni preoblikovati v največji teleskop v našem osončju. The Lunar Crater Telescope ali TLCT bi zgradili popolnoma avtonomni roboti, ki so zmožni plezanja po kamnitih stenah na “temni strani” lune. Projekt naj bi stal od štiri do pet milijard dolarjev. Cilji in naloge teleskopa bi bili raziskovanje najbolj oddaljenih kotičkov vesolja in iskanje odgovorov na skrivnosti vesolja izpred več milijard let.
Evropska vesoljska agencija (ESA) se je odločila, da bo končala dilemo, ki že kar nekaj časa kroži med znanstveniki. Prejšnje misije na Luno so usklajevale svoj čas v skladu s časom na Zemlji. Vendar kot pravi ESA, to ne bo v prihodnosti zadostovalo. Ure tečejo drugače na Luni, predvsem tečejo hitreje kot na našem planetu. Tiktakanje ure pa je drugačno tudi glede na to, ali smo na površini Lune ali v orbiti okoli Lune. Pri ESA-i so prišli do zaključka, da bi ustanovitev časovnih pasov za Luno rešilo problem in bi bilo v veliko pomoč bodočim misijam, še posebej, če hočemo ustanoviti naselbino na Luni za dalj časa.
Danes se zaključuje 29. slovenski festival znanosti z mednarodno udeležbo pod naslovom VESOLJE-ZEMLJA-LJUDJE, potekal je v Ljubljani in Kopru. Izpostavil bi predvsem dve predavanji in delavnico, ta se je imenovala Tipam ozvezdja, na katero smo povabili tudi slepe in slabovidne, spominsko predavanje o letos preminulemu dr. Dušanu Petraču z naslovom Infrardeči vesoljski teleskop in predavanje prof. dr. Marije Strojnikove z naslovom Življenje, družba in stroji.
Če sem začel z Indijo in Luno, pa naj tako še končam. Ena najbolj neverjetnih zgodb “poleta” na Luno, ki naj bi bila celo resnična, se je zgodila davnega leta 1964, ko se je mladi Indijec Lalit Mohan Das odločil, da bo odletel na Luno. Navdušil ga je uspeh sovjetskega plovila Luna 2, ki je prvo doseglo lunino površino. Odločil se je za eno najbolj poceni in dostopnih metod, dinamit. In to kar nekaj kovinskih sodov dinamita, ki ga je dobil od rudarskih družb in gradbenikov, nekateri omenjajo celo tihotapce. Zgradil je tudi lesen oder. Nato je dinamit prižgal, zakričal »Naj živi Indija!« … sledila je gromozanska eksplozija, ki so jo slišali po bližnjih vaseh in mestih. Na točki »vzleta« niso kasneje našli ničesar. Ker je bila eksplozija premočna, je Das preprosto izginil, zato nekateri še do današnjega dne mislijo, da mu je res uspelo. Zgodba pa je bila v Indiji tako slavna, da so nekateri celo mislili, da je Das kasneje živel svoje življenje na Luni. Torej lažne novice res niso moderni izum.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 25. 09. 2023
Iz zaključnega govora koordinatorja 29. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo.
In Scientia Veritas 