Ne vemo natančno, kdaj se je v evoluciji človeka pojavila ustvarjalnost, vsekakor pa velja za neposreden dokaz človekove inteligence in je bliskovito pospešila njegov napredek. To je kompleksen proces, katerega rezultat so nove ideje in tudi koncepti, končna posledica pa so orodja, izdelki, znanstvena odkritja, inovacije in predvsem nekaj, kar nas strogo loči od ostalih živih bitij, to je umetnost.
Kako se ta kreativni proces v znanosti in umetnosti razlikuje? V umetnosti se ustvarjalnost večinoma izraža v obliki izkušenj in čustev. Umetniška dela gledalcu vzbudijo čustva, negativna ali pozitivna, ali so vzrok (za)čudenja, za razliko pa se ustvarjalnost v znanosti kaže v novih odkritjih, razvoju novih teorij in tehnologij in reševanju problemov. Pa vendar lahko najdemo tudi skupne točke obeh procesov, kot so razmišljanje zunaj okvira in kreiranje popolnoma novih idej. Pa še nekaj je skupnega. V obeh procesih smo pripravljeni tvegati in eksperimentirati. In prav reševanje problemov, ki jih najdemo v obeh procesih, na eni strani z ustvarjanjem novih umetnin, z izražanjem idej in čustev in na drugi strani z razvojem novih tehnologij in teorij, je verjetno ena boljših rešitev za trenutne globalne in velike krize.
V irskem projektu ACT Waterford so poskušali ozavestiti izzive, kako spodbuditi ukrepe za čimprejšnjo rešitev klimatske krize s pomočjo novih in redkih ustvarjalnih pristopov. V skupnosti, v kateri so projekt začeli, so raziskali, kako se lahko posamezniki in lokalna skupnost odzovejo na problem podnebnih sprememb in kaj lahko njihove izkušnje in spoznanja o rešitvi problema širšemu občinstvu sporočajo. Spodbudili so majhno skupnost, da razmisli o ovirah rešitve klimatske krize in jo navdušili v raziskavo lokalnih rešitev tega problema z javnimi delavnicami, razstavami in nastopi, ki sovpadajo z lokalnimi kulturnimi prireditvami. Ta inovativni in prelomni projekt organizira Creative Ireland s pomočjo sklada The Creative Climate Action Fund ob pomoči strokovnjakov centra Calmast (The South East Technological University’s STEM engagement centre). Ideja za projekt je nastala v akademskem okolju, cilj je bil poiskati aktivnosti, ki bi pripomogle hitrejšemu razogljičenju planeta do leta 2040. Projekt, ki je bil na začetku načrtovan kot enoletni, želijo zaradi velikega uspeha podaljšati še za dve leti.
Delo v projektu je potekalo v petih skupinah, v petih različnih lokalnih skupnostih, zajemalo je več različnih tem, in sicer primestni promet, raba energije doma, vrtnarstvo, biotska raznovrstnost in odgovorna poraba dobrin. Sodelujoči umetniki so se sami odločili za določeno temo in tudi pri ustvarjanju ni bilo omejitev. Poskušali so doseči spremembo v obnašanju ljudi. Ljudje običajno dobro poznajo klimatsko krizo, vendar se na problem ne odzivajo dovolj, da bi bil ta pravočasno rešen. Prepričati so hoteli ljudi, da z majhnimi koraki in čim manj truda dosežejo spremembe, ki so potrebne za rešitev klimatske krize in preprečiti strahove, ki so običajno prisotni, kot so: nikoli več ne boš letel z avionom, moral boš kupiti električni avto, ne boš smel več jesti mesa … Znanstvenike, ki se s tem problemom že profesionalno ukvarjajo, so povezali s skupinami in posamezniki v majhnih skupnostih izven mest. Uporabili so kreativni pristop in se trudili spodbuditi domišljijo ljudi.
V podeželskem kraju so se ukvarjali s problematiko biodiverzitete, osredotočili so se na vodo. Pristopili so na hudomušni in lahkotni način, tako da so udeleženci naredili posebne obredne maske in obljubili, da bodo vodo varovali. Tako so prepričali ljudi, da začnejo o resnih problemih razmišljati. Naslednja skupina je ustvarila poslikavo o porabi energije. Video skupina (predvsem so bili to 18-letniki) se je odpravila na področje, kjer je bil problem “fast fashion-a” in plastike za enkratno uporabo očiten in naredila nekaj video posnetkov. Naslednja skupina je poskušala odkriti načine, kako določene dele mesta bolj ozeleniti.
Uporabili so tudi zelo dostopne in prijazne oblike umetnosti, kot so pripovedovanje zgodb, fotografija, izdelovanje praktičnih izdelkov in prav zaradi te lahke dostopnosti so lažje pridobili odrasle sodelujoče. Ko so dobro povezali sodelujoče s tematiko in ko je bila kreativnost v polnem zagonu, so povabili znanstvenike in jih vključili v strokovni pogovor o problemu.
Navdušili so več tisoč ljudi. V vsaki skupnosti so imeli prvotno skupino, ki se je kasneje v procesu še bolj povezala z lokalno skupnostjo. Primer je poslikava o uporabi energije. Torej po času enega leta so se pojavile skupinice znotraj te skupnosti, ki so sedaj ponovno aktivne. Najbolj aktivne skupine so postale ambasadorji, nastala so neodvisna partnerstva. Samo omrežje z dobrimi partnerstvi bo omogočilo resnično spremembo. Torej mednarodni dogovori in vladne pobude prehajajo na majhne lokalne skupnosti. Druga dobra stvar je tudi to, da je projekt prenosen, lahko ga prenesemo v drugi kraj in vključimo novo lokalno skupnost. Vključimo lahko istega umetnika ali poiščemo novega. Projekt lahko tudi razširimo, torej ga prenesemo na več lokalnih skupnosti. Osnovni namen projekta je bil, da bo deloval z lokalno skupnostjo do leta, ko bodo dosegli ničelno vrednost ogljika v mestu.
Ugotovili so, da 70 odstotkov udeležencev še ni nikoli sodelovalo v projektih na to temo. Zaradi tega projekta je 70 odstotkov vprašanih kasneje potrdilo, da so storili spremembe, ki naj bi izboljšale klimatsko situacijo, 60 odstotkov jih je potrdilo, da so kasneje upoštevali priporočila in zmanjšali prekomerno porabo energije v stanovanjih, 35 odstotkov udeležencev je priznalo, da je kasneje posadilo drevo ali kakšno drugo rastlino in s tem izboljšalo stanje biološke raznolikosti. Velik odstotek udeležencev je potrdil to, da so zavestno spremenili odločitve v korist trajnostne mobilnosti in omejili lastno porabo. Torej vsi si želijo sprememb za boljše življenje na našem planetu, vendar ko pride do dejanj posameznika, ljudje niso tako navdušeni in prav to je treba spremeniti na lokalnem nivoju in prenesti na globalni nivo in tu so bili v projektu izjemno uspešni.
Trenutno v svetu poznamo zelo dobro znanost in poznamo zelo dobro umetnost, vendar kako lahko naredimo nekaj dobrega, če obe združimo. Prednosti tega so, da omogočajo dialog in znatno povečajo vključenost publike za reševanje problema. Umetnost lahko gledamo kot hodnik, po katerem privedemo ljudi, ki jih to zanima, do rešitve problema. Umetnost lahko človeka okuži z idejo in ga navdihne, z vključitvijo umetnika v majhno lokalno skupnost so znatno povečali uspeh projekta. Vendar obstajajo tudi slabosti. Umetnost je lahko nedostopna in elitistična. Lahko se zgodi, da se sporočilo izgubi, sporočilo je lahko preveč poenostavljeno in zato nima pravega učinka. Prav tu pa prevzame glavno vlogo znanstvenik. Lahko se zgodi tudi to, da znanstvenik deluje izključno za svojo vizijo in premalo soustvarja s skupnostjo. Izbor umetnikov iz pravega kreativnega okolja je ključen. Pomembno je, da znanosti ne vidimo izolirane od ostalih dejavnosti in jo prepoznamo kot ključen del življenja vsakdanjika.
V zadnjem času se v dogodke, povezane z znanostjo, in ostale »science engagement« aktivnosti vse bolj vključuje umetnost. Znanstveniki morajo biti vsekakor kreativni in uporabiti veliko domišljije za to, da pridejo do rešitev na videz nerešljivih problemov. Tako znanost kot umetnost uporabljata velike ideje sveta v obliki, ki na koncu omogoča opazovalcu, da se s prvotno idejo lahko poveže in jo bolje razume. Obe obliki kreativnosti sta povezani s popotovanjem in odkrivanjem trenutno neznanega sveta in tako znanost kot umetnost iščeta načine, kako razumljivo razložiti svet okoli nas. … ali kot o kreativni vezi med umetnostjo in znanostjo pravi koordinatorica ACT Waterford projekta dr. Sheila Donegan, da Picassove besede zagotovo držijo: »Vsak otrok je umetnik, problem je, kako ostati umetnik, tudi ko odrasteš.«
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 16. 6. 2023
Članek je bil v objavljen v Festivalskem informatorju 29. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo, začetek septembra 2023.
In Scientia Veritas 