Renesansa je povrnila iščočega človeka, pogumnega pustolovca, ki se je vrnil k preučevanju sebe kot središča bivajočega. Ponovno se je zavedel svojega dostojanstva in poslanstva ter obudil speča znanja antičnih modrecev. Šele z zavedanjem svojih sposobnosti, svojih podarjenih mu moči, je lahko spoznal svojo odgovornost do sočloveka in narave. Porodi se tudi sočutnost, iz sočutnosti pa dejanja dobrote in lepote. Te vrednote so bile prisotne pri najplemenitejših predstavnikih Renesanse in humanizma. Razsvetljenstvo pa v novi podobi z izrazito kontinuirano inspiracijo iz preteklosti ozaveščeno potrebujemo tudi danes.
Umetna inteligenca po eni strani vedno bolj navdušuje množice ljudi, po drugi strani pa pri intuitivnih in humanistično mislečih posameznikih vzbuja mnoge skrbi. Roboti že razmišljajo, čutijo bolečino, se sami učijo … Nekateri so že dobili tudi državljanstvo. Elon Musk in skupina strokovnjakov za umetno inteligenco v odprtem pismu navajajo možna tveganja za družbo. Pozivajo k šestmesečnemu premoru pri razvoju sistemov, zmogljivejših od GPT-4 (podjetja OpenAI). Gary Marcus, profesor na Univerzi v New Yorku, ki je podpisal pismo, meni: “Pismo ni popolno, a duh je pravi: upočasniti moramo, dokler ne bomo bolje razumeli posledic.« V pismu je bilo tudi zapisano, “Ali naj razvijamo nečloveške ume, ki bi nas lahko sčasoma številčno presegli, prelisičili in nadomestili?”
Globalne krize postajajo ciklične in vse pogostejše. Ljudem je treba vrniti dostojanstvo in odgovornost. Ko posameznik izgubi lastno suverenost in odgovornost, to odgovornost prevzame država, tudi za njegovo zdravje in življenje nasploh, kar je bilo opaziti v zadnji pandemiji. Če želimo ohraniti mislečo in učečo se človeško civilizacijo ter etično uporabo novih tehnologij, moramo upoštevati evropske trajne vrednote. Ustvarjanje odličnega znanja za njegovo plemenito rabo je ena ključnih.
Evropa ni samo rojstni kraj znanosti in tehnologije, ampak tudi demokracije od časov Antike in Francoske revolucije. V središču tega razvoja je tudi razvoj človekovih pravic in dostojanstva, ki je še posebej prišel do izraza v zgodovinski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana. Za Evropo je pomembno da se trudi ohranjati humanistično identiteto.
V 14. in 15. stoletju je italijansko renesančno gibanje omogočilo človeštvu velik korak v prihodnost, v racionalnost, v realizem in poudarjeno zavedanje sebe kot enkratnega ustvarjalnega bitja. Obdobje se je rodilo na pogorišču avtoritet srednjeveških inštitucij in srednjeveških prepričanj. Renesansa je bilo gibanje, ki je omogočilo ponovno rojstvo klasičnih vrednot in je bilo usmerjeno predvsem v oživitev najboljših idealov iz Antike.
Takrat napiše knjigo matematik, fizik, prevajalec, diplomat, guverner in ekonomist Kopernik (iz Poljske), v kateri je trdil, da je v središču vesolja Sonce, Zemlja pa se na svoji tirnici podobno kot drugi planeti vrti okoli Sonca. Pomenila je začetek novega obdobja za človeka. Zaradi iznajdbe tiska se je hitro razširila po Evropi. Povzročila je popolnoma drugačen pogled na svet, ki je bil tako globok in radikalen, da ga akademska znanost dolgo ni priznala. Počasi ga je začela sprejemati šele dobre pol stoletja pozneje, ko so svoja odkritja znanju iz knjige dodali še Bruno, Galilei in Kepler. To poznamo kot enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini znanosti, ki je povzročil t. i. Kopernikovo revolucijo in bil pogoj za znanstveno revolucijo, katere posledica je nastanek moderne znanosti.
Človekovo poduhovljenje edino vodi k resničnemu dostojanstvu človeka, je nekoč, pred več kot 500 leti, trdil Pico della Mirandola, mladi renesančni mislec. Ta pot pa se začne po njegovem z etiko, ki brzda strasti in nizke nagone, nato pa sledi dialektika, ki um osvobaja teme in neznanja. Etika in dialektika človeku omogočata, da stopi še korak dlje, do spoznanja Absoluta in zakonitosti vesolja.
Danes stojimo na prelomni točki evropske in svetovne zgodovini. Redukcionizem v znanosti in poplava materialističnih vrednot sta zaradi prevladujočega makroekonomskega modela privedli do krize moderne druže in civilizacije kot celote. Ta paradigma je trajno entropična in neperspektivna, je preživeta in zato je njeno nadaljnje prisilno ohranjanje vedno bolj škodljivo. Sodobna Evropa, pa tudi svet, kliče po radikalnejši evoluciji, po »Novi Evropski Renesansi«.
»Nova Evropska Renesansa« je koncept nove arhitekture, novega načina (so)bivanja, visoke odgovornosti do reševanja problemov, ki jih prinašajo klimatske spremembe, globalni energetski izzivi ter modre in humane uporabe novih digitalnih tehnologij, vključno z umetno inteligenco.
Vloge znanosti in znanja v naših družbah se morajo spremeniti, potrebujemo »Responsible Knowledge-Driven Societies«. »Nova Evropska Renesansa«, ki prinaša prevrednotenje vrednot za sodobni čas in prihodnost, nam to preobrazbo lahko uresniči. Gre za posebno obliko ozaveščanja, ki izhaja iz bogate tradicije Evrope. Govorimo o evoluciji (gre za »radikalno evolucijo«), za evolucijo evropskih vrednot, s ciljem oblikovati »Evropsko kakovost življenja« (European Quality of Life). To lepo povzame misel Jean-Paul Sartra: »Nič ni bolje za nas, če ni bolje za nas vse«.
Andraž Ivšek
Ljubljana, 9. 5. 2023
Danes je 9. maj, dan Evrope, ko praznujemo obletnico podpisa vizionarske deklaracije Roberta Schumana, ki je postavila temelje za sodelovanje in mir v povojni Evropi.
In Scientia Veritas 