Strokovnjaki vse bolj opažajo veliko pomanjkanje povezanosti mladih z naravo. Dobro je, da mladi gledajo dokumentarne filme ali berejo revije o naravi, vendar ničesar ne more nadomestiti pravega stika z naravo, ki ga dobimo v gozdu ali na sprehodu. Takih priložnosti je vse manj. Tako pridobljeni spomini imajo običajno na človeka največji vpliv in če niso do dvanajstega leta izoblikovani, lahko ireverzibilno povzročijo t. i. nepovezanost z naravo (EOE).
Čarobnost naravnega sveta kot posledica neposrednega stika z naravo je za veliko mladih skoraj izginila. Četudi so nekatera mesta zelo urejena, mladi presedijo veliko časa pred ekrani, tablicami in na socialnih omrežjih. In vendar je pandemija koronavirusa na neki način zbudila ljudi. Sedaj imamo na razpolago vse boljša orodja, vendar se svet ne bo spremenil, če ne bomo sami premagali apatije, ki preprečuje pravočasno spremembo za naš planet.
Strokovnjaki so prišli do zaključka, da pri projektih Citizen Science, ki so izvedeni v naravi, ljudje bolje opazujejo naravo in jo bolj spoštujejo. Cenjenje narave povzroča motivacijo in dobro počutje, prav to pa je eden glavnih dejavnikov za vključitev neznanstvenikov v Citizen Science projekte. Če po načelih, ki so v skladu z znanstvenimi dognanji, uredimo svojo okolico, se naš uspeh ohranjanja biotske raznovrstnosti samo še poveča. Taka dejavnost ne pomaga neposredno zaščititi zelo redkih, ogroženih in zelo specializiranih vrst, lahko pa jim tako posredno pomagamo. Torej efekt EOE neposredno omogoči zaščito biotske raznovrstnosti.
Že leta 2019 je organizacija IPBES, ki ima podobno vlogo kot Medvladni forum o podnebnih spremembah, izdala letno poročilo in povzetek je alarmanten. Človekova dejavnost neposredno ogroža našo prihodnost.
Človekovo delovanje je spremenilo kar tri četrtine kopenskega in skoraj 60 odstotkov morskega okolja. Milijon živalskih vrst od osmih milijonov vseh zabeleženih na našem planetu grozi neposredno izumrtje, torej bo v prihodnjih letih ena od osmih živalskih ali rastlinskih vrst z veliko verjetnostjo izginila z našega planeta, kar je posledica izključno človekovega delovanja. Predvsem je to kmetijstvo in razvoj urbanih področij. To povzroča uničenje in razdrobljenost naravnih habitatov. Kriza globalnega segrevanja to samo še pospeši, predvsem s tem, da se nekatere živalske vrste pomikajo proti polom planeta, višje v gore in globlje v oceane. V okolja, ki se hitro spreminjajo, vdirajo invazivne vrste, to je opaziti še posebej na otokih, kjer je njihov učinek veliko večji.
Ostale alarmantne ugotovitve so, da je skoraj 75 odstotkov rastlinskih pridelkov posredno ali neposredno odvisnih od opraševanja. Oceani, zemlja in gozdovi absorbirajo 60 odstotkov toplogrednih plinov, za katere je izključno odgovoren človek.
Ker se biodiverziteta manjša s tako pospešenim tempom, so si strokovnjaki vse bolj enotni, da za reševanje biodiverzitetne krize veljajo podobna merila kot za reševanje krize globalnega segrevanja. Za reševanje te so sprejete zelo jasne usmeritve in cilji. Predvsem evropske države so se po Pariškem sporazumu zavezale, da jih uresničijo. Za ohranitev biodiverzitete in posledično zdravega okolja potrebujemo trajnostne usmeritve in svetovni voditelji so najbolj odgovorni, da podpišejo pravila za uveljavitev teh ciljev.
Brez ohranjene biodiverzitete ne moremo vzdrževati osnovnih ekoloških sistemov, ključnih za produkcijo hrane. Po pridobljenih podatkih je hitrost izumiranja vrst tisočkrat večja, kot je ocenjeno glede na dogodke v preteklosti. Pri Organizaciji združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ocenjujejo, da kmalu ne bomo imeli več četrtine pasem živine. Tretjina svetovne zemlje je uničena zaradi erozije, salinizacije, škodljivega zbijanja tal in kemičnega onesnaževanja. Letno izginejo milijoni hektarjev rodovitne zemlje zaradi dezertifikacije in suše. Pravila povečevanja svetovne produkcije, ki so veljala do sedaj, je nujno spremeniti. V trenutni situaciji proizvedemo več hrane, kot jo potrebujemo, da nahranimo celo človeštvo in vendar je ocenjeno, da vsako leto 820 milijonov ljudi strada in hkrati je 830 milijonov ljudi predebelih. Biodiverziteto moramo zaščititi holistično in s pomočjo globalnih politik za trajnostno proizvodnjo hrane. Sprememba mora biti hitra in odločna, sicer ne bomo mogli nahraniti bodočih 10 milijard ljudi.
Destrukcijo naravnega sveta kot posledico neprimernega ravnanja, so med prvimi najbolj občutili staroselci, ki so bili od začetkov zaščitniki ekosistemov, kjer so živeli. To so bile majhne (z)družbe, ki so bile povsem odvisne od naravnega okolja. Rešitev je, da damo vodilno vlogo našemu planetu, najbolj ključnemu družbenemu in ekonomskemu partnerju za preživetje in trajnostni razvoj in večji pomen znanjem staroselcev, kot so na primer ljudje, poimenovani Karen iz severne Tajske, ki so od nekdaj izvajali premikajoče se poljedelstvo, znanju Inuitov o ledenih ploskvah in izjemnemu meteorološkemu znanju pastirjev v vzhodni Afriki.
Narava je poslovni sistem, ekološke storitve so ocenjene na več kot 100 trilionov dolarjev. Sama narava pa spontano izvaja lastne “raziskave in razvoj” že milijarde let. Partnerstva v velikih firmah so običajno večinoma humano-centrična in ne planeto-centrična, s tem so produkti manj trajnostni, kot bi lahko bili. Ugotovitve pa so take, da je običajno razmerje, ki ga globalno podjetja in vlade imajo s svojimi partnerji, med katerimi je tudi narava parazitsko, torej tisto, ki je dokazano, da uničuje ekosisteme.
Zakaj moramo hitro in odločno ukrepati? Zaradi človekovega delovanja je ogroženih milijon živalskih vrst. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je populacija vretenčarjev padla za 60 odstotkov. V istem času smo izgubili tretjino mokrišč in več kot polovico koralnih grebenov. Kot kaže zadanih ciljev za omejitev klimatske krize ne bomo dosegli. Tudi vojna v Ukrajini zahteva svoj davek. Strokovnjaki ocenjujejo, da lahko pridemo do točke, ko določenih biomov ne bomo mogli več rešiti.
Ekonomisti ocenjujejo, da je več kot polovica svetovnega skupnega BDP odvisnega od narave, zato je neposredno v veliki nevarnosti zaradi hitrega uničevanja narave. Veliko nevarnost za ekonomijo in dobro počutje v družbi je prav posledica agrarnih monokultur, industrijskega ulova rib in netrajnostne gradnje. V tem desetletju se moramo nujno preusmeriti v naravno-pozitivno (ang. nature-positive) ekonomijo. Poiskati moramo nove načine financiranja in sodelovanja, ki omogočajo zmanjšanje izgube naravnih bogastev in učinka klimatskih sprememb. Ekonomija bo morala omogočati družbo, ki dobro deluje v občutljivem ravnotežju med nami in vsemi živimi bitji.
Končal bom z edinstvenim primerom, kako je posebno znanje staroselcev, v tem primeru staroselke gospe Tulsi Gowind Gowda, preproste, nepismene ženske iz Indije, ki ni nikoli v življenju nosila čevljev, pomagalo ohraniti cel gozd in še veliko več …
Gospa Gowda, ne ve natančno, koliko je stara, nikoli se ni učila brati, pogozdovanja pa se je naučila od svoje mame. Pokazala ji je najboljši način, kako posaditi semena velikih in zdravih dreves. Že kot najstnica je pogozdila velik gozd za hišo svoje družine.
Ko je bila Indija še pod britansko vladavino, se je tam izvajala ekstremna sečnja dreves, predvsem v gorah. Potrebovali so hlode za železniško progo in na območju, kjer gospa Gowda živi, uničili večino gorskega deževnega gozda.
V Indiji je v okoli 700 plemenskih skupnosti več kot 100 milijonov ljudi, od teh jih le 600 dobi državno pomoč kakor tudi možnosti izobraževanja in zaposlitev v državnih službah. Pleme gospe Gowda, ki živi v deževnem gozdu višje v gorovju že stoletja, nikoli ni bilo deležno te pomoči. Na tem območju ceste niso tlakovane, šole so običajno zaprte in tudi bolnišnic za nujno prvo pomoč ni. Lokalni učitelj, ki proučuje njeno pleme, ocenjuje, da je revščina v plemenu 95 odstotna in samo 15 odstotkov ljudi je deležno neke vrste izobraževanja.
Gospa Gowda je 65 let delala v pogozdovalnem inkubatorji in še po tem nadaljevala svoje delo kot svetovalka zaradi neizmernega znanja o lokalnem rastju. Leta 1983 se je spremenila vladna politika vzdrževanja gozdov. V njen kraj je pripotoval eden najvišjih strokovnjakov pogozdovanja v Indiji. Gospod Reddy. Pri svojih 86 letih pravi, da je bilo nekaj čarobnega videti gospo Gowda pri delu. Takega znanja o avtohtonih vrstah in njene nege mladih rastlin nisi našel v nobeni knjigi.
Letos je za svoje posebno znanje o gozdovih dobila visoko državno priznanje Padma Shri. Po tem dogodku so jo začeli obiskovati tujci in jo večkrat spraševali o klimatskih spremembah. O tem ni vedela ničesar, zaveda pa se, da je veliko območje ekosistema in deževnega pragozda uničeno. Tudi sama je opazila, da so monsuni postali bolj nepredvidljivi in nevarni zaradi poplav in plazov. Ugotavlja, da bo sprememba gozda na ponovno zdravo stanje terjala veliko časa. Zase pravi, da jo sedaj ljudje poznajo in da se otroci želijo z njo slikati, to jo zelo veseli, ker meni, da moramo posebno otroke naučiti pomembnosti pogozdovanja puščave.
Andraž Ivšek
Ljubljana, v septembru 2022
Iz zaključnega govora koordinatorja 28. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo.
In Scientia Veritas 