Ko predstavljamo astronomijo ali o njej govorimo, ko raziskujemo ali ko se z njo srečamo v šoli, se zanašamo na vizualni zapis. Običajno smo navajeni, da pokažemo te čudovite slike vesolja in pri tem spodbudimo za(čudenje) in radovednost. Ta način pa je zelo težaven za ljudi, ki imajo malo vida ali so brez njega.
The Tactile Universe Project je projekt, ki je nastal leta 2016 in je namenjen narediti spoznavanje vesolja slepim in slabovidnim dostopno. Konkretne podatke prikažemo taktilno, torej fizične teleskopske slike objektov, ki obstajajo v vesolju, predstavimo drugače.
Cilji projekta so: omogočanje dostopnosti virov za učenje in raziskovanje skupini slepih in slabovidnih; spodbujanje zanimanja za znanost pri mladih, ki imajo težave z vidom (v Združenem kraljestvu in tudi mednarodno); predstavitev še drugih dostopnih načinov za komuniciranje rezultatov raziskav komunikatorjem znanosti, da povečajo učinkovitost svojega komuniciranja.
Ko naredimo nekaj bolj dostopno za določeno skupino ljudi, običajno to storimo tudi za druge, ki jih podobna tematika zanima. Problem, s katerim se srečajo slepi in slabovidni je ta, da vsak na svoj način rešuje problem slabovidnosti ali nezmožnost česa občutiti. Kar pri nekomu deluje pri drugem ne. Pri opazovanju slike objekta iz vesolja vidimo, da se na sliki veliko dogaja: koprene, zvezde, svetlobni trakovi, nekatere galaksije se vrtijo v določeno smer, nekatere pa bodo pojedle druge galaksije. Nekatere slike so vizualno zahtevne, druge enostavne. Kompleksno sliko o vesolju je težko predstaviti. Kot rešitev tega problema so ustvarili taktilni analog za vizualno podobo. Z dotikom, s pomočjo svojih prstov, slabovidni lahko dobijo predstavo, kakšno je to telo v resnici, v vesolju; prejmejo informacijo, kot če bi sliko gledali. Ustvarili so 3D obliko, uporabili so točke temnih in svetlih predelov slike. Najbolj svetla točka je torej najvišje in obratno temna najnižje.
Organizirali so delavnice, na katerih so posamezniki z okvaro vida zaznavali in raziskovali galaksije. Pri tem so se skušali izogniti vizualni komunikaciji. Ustvarjali so nov način podajanja informacij, oziroma pravi jezik, kako to razložiti taki skupini ljudi. Poskušali so se izogniti vizualni pripovedi, da bi lahko lažje podali podatke o raziskavah galaksij in raziskavah, ki jih astrofiziki počnejo. Preizkusili so določen relief, ki ni bil preglobok in ne preoster. Udeleženci so hitro ugotovili, za katero sliko gre, vendar so se spraševali, kako naj vem, koliko svetla je najbolj svetla točka slike. Za izboljšanje procesa so dodali še rob ob reliefu, ki ponazarja najbolj svetlo točko. Ta sprememba pa omogoča slabovidnemu poravnati vse modele v isto smer. Majhne spremembe lahko zelo povečajo uporabnost takih modelov. Na drugi strani plošče so prilepili sliko objekta v vesolju. Tisti, ki imajo malo vida, med tipanjem tudi gledajo in tako hkrati uporabljajo oba čuta na način, ki jim najbolj ustreza.
V inkluzivnih delavnicah v višjih in nižjih razredih osnovne šole so omogočili brezplačno dostopne vire in material. Načrti 3D reliefov galaksij so brezplačno dostopni na spletu. Cilj teh delavnic je bil, da vsi, slabovidni in ostali, sodelujejo, rokujejo z istimi orodji. Torej so bili vsi deležni enakovredne obdelave.
Pri obravnavi osončja v višjih razredih osnovne šole so uporabili model s prilagojenimi velikostmi, npr. planet Jupiter je bil velikosti tenis žogice. S pomočjo dotika so učenci na taktilnih nalepkah čutili razdalje. Nato so predstavili taktilni relief ozvezdja Orion, da so učenci dobili občutek, kako izgleda nočno nebo. Razložili so razdaljo do prve galaksije in zakaj se Rimska cesta vidi kot svetel pas na obzorju in ne kot spirala, kar v resnici je.
V srednjih šolah se ne govori samo o slikah, ampak že o osnovni fiziki galaksij. Učenci so poskušali ugotoviti skupne lastnosti različnih galaksij, kako se galaksija spreminja čez čas, kaj vpliva na to, da se tako spremenijo in kaka bo njihova končna usoda. Ker tudi astronomi nimajo sistema za klasifikacijo galaksij, so spodbudili učence, da odkrivajo svoje.
Lahko govorimo celo o barvah, te so vizualni koncept, ki je za te učence zelo zahteven. Lažje govorimo o fiziki, ki določa barvo objekta. Ko gledamo barvne slike galaksije skozi teleskop, v resnici pri tem uporabljamo določene filtre. Na koncu so to slike, sestavljene iz treh različnih fotografij, skozi rdeči filter, zeleni filter in skozi modri filter. Torej skozi teleskop vidimo sliko v določenih valovnih dolžinah. V sliki, v kateri prevladuje modra svetloba, vidimo veliko več detajlov, lahko rečemo, da se veliko več dogaja v tej sliki. Ulovimo in fotografiramo lahko predvsem zelo mlade zvezde, ki so se ravnokar rodile, ki bodo verjetno imele zelo kratko in burno življenje. Rdeča fotografija galaksije je običajno veliko bolj motna, z manj detajli. Na teh fotografijah lahko najdemo zvezde, ki obstajajo že dalj časa in so nekoliko hladnejše. Običajno so te ogrodja galaksij in bodo verjetno obstajale še milijarde let. Če imamo za te slike tudi taktilne modele, lahko predstavimo slabovidnim tudi koncept barve. Pogovarjamo se lahko o tem, katero barvo je laže občutiti. Nemogoče je popolnoma slepemu učencu reči, da je nekaj modro in pričakovati, da bo razumel.
Pazljivi moramo biti pri uporabi analogij. Galaksije so velike gmote plina, prahu in zvezd. Če hočemo predstaviti vrtinčasto galaksijo, to zelo težko storimo slepemu, lahko pa uporabimo prispodobo spirale ali vetrnice. Tudi razlaga oblaka je zahtevna. To razložimo na način, da obrazložimo kapljice megle na čelu nekoga, ki zjutraj hodi v megli. Torej razložimo, kot da hodimo skozi oblak, podobno ponazorimo tudi meglice v galaksiji.
Vsi načrti, 3D načrti, video vsebine, potrebni dokumenti in slike so objavljeni na internetni strani in na njihovem blogu. Svoje izkušnje lahko uporabniki na teh internetnih straneh zapišejo.
Avstralec dr. Nicolas Bonne ima status popolnoma slepega že od rojstva in vendar je naneslo tako, da je njegova življenjska strast ravno astronomija. Celo življenje se je boril s pomankljivostjo vida. Njegov trud pa se je na koncu obrestoval tako, da je kot uradno slep zaključil doktorat. Plod njegovega truda je popolnoma drugačen in zanimiv projekt The Tactile Universe, katerega ustanovitelj in vodja je. Je tudi Public Engagement in Outreach Fellow na fakulteti Faculty of Technology in na inštitutu Institute of Cosmology & Gravitation.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 30. 5. 2022
Članek je bil v objavljen v Festivalskem informatorju 28. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo, junija 2022.
In Scientia Veritas 