Ob zaključku 27. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo bi rad opozoril na velike krize, ki nam pretijo: globalno segrevanje, pandemija COVID-19 in infodemija (kot so jo poimenovali pri WHO). Komuniciranje znanosti ima v takih krizah zelo pomembno povezovalno vlogo med znanstveniki, politiki in širšo javnostjo.
V času velikih kriz, kot je globalno segrevanje ali trenutna pandemija, je še toliko bolj potrebno, da se znanstveni dokazi skozi politični proces prebijejo in čim bolj uveljavijo. Znanstvenik v tem procesu spreminja dialog oz. vpliva na spremembo dialoga, nikoli pa ni v kompleksnem političnem procesu odločevalec. Znanost ne dela politike, znanost samo informira. Največji problem, v katerega trenutno trči znanstveno komuniciranje, je ta, kako znanstvenik, ki je tudi svetovalec politiku, obdrži svojo neodvisnost in integriteto. V trenutnih časih se je pojavila velika potreba po transparentnosti in zaupanju, prav zato pa moramo ustvariti okolje zaupanja med tistimi, ki ustvarjajo politiko, znanstveno skupnostjo in širšo javnostjo.
Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je ob začetku splošne razprave na 76. zasedanju Generalne skupščine ZN dejal, da je svet na robu prepada in da se premika v napačno smer. Znanstveniki so prižgali rdeči alarm; izpusti toplogrednih plinov, ki so posledica kurjenja fosilnih goriv in krčenja gozdov, dušijo naš planet in milijarde ljudi spravljajo v neposredno nevarnost. Globalno segrevanje zadeva vse regije sveta, številnih sprememb pa ne moremo več preprečiti. Guterres je svet pozval, naj nemudoma odločno ukrepa.
Poročilo Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC) opozarja na uničevalno moč narave. Znanstveniki opažajo spremembe v Zemljinem podnebju v vseh regijah in v celotnem podnebnem sistemu, so v sporočilu za javnost zapisali pri IPCC. Številnih zaznanih sprememb ni mogoče primerjati z ničimer iz zadnjih tisoče, če ne celo desettisoče let Zemljine zgodovine. Nekaterih sprememb, kot so zviševanje morske gladine, ne bo mogoče ustaviti prihodnjih stotin ali tisoč let.
Pandemija COVID-19 je povzročila velike spremembe v praksi komuniciranja znanosti. Študije, kako so državljani v času epidemije prišli do znanstvenih informacij in jih kasneje interpretirali, bodo dragocena osnova za razvoj in prilagoditev komuniciranja znanosti v prihodnosti, ko bo odziv na krize, ki nas čakajo, hitrejši in bolj učinkovit.
V spletni reviji Alternator (16. 9. 2021) beremo, da mora biti prioriteta vseh znanstvenikov zavzemanje za rzumevanje znanosti v širši javnosti “ To ne pomeni več učenja biologije ali astronomije, ampak vzpodbujanje osnovne radovednosti o tem, kako znanost deluje, kako preverja dokaze, ki vodijo k zaključkom, in hkrati tudi opozarjanje, kako popularni mediji zavajajo in spreobračajo znanstvena dejstva.«
Prof. Tom Turk je zapisal: “Zavedati pa se je treba, da to početje ni lahko, ker ljudje v današnjih časih očitno živijo s svojimi somišljeniki v skoraj neprebojnih družabnih mehurčkih, napolnjenih z egi in prepričanji, ki jim znanstveni argumenti večinoma ne pridejo do živega. Ker se v mehurčkih med »svojimi« počutijo varne, je to še toliko težje. Toda nekaj je povsem jasno: izogibanje in zanemarjanje komuniciranja znanosti je slaba izbira, ki take mehurčke le krepi in znanosti jemlje pomen ter onemogoča, da bi vplivala na odločitve, ki se tičejo nas vseh.”
Ker se je informacijsko okolje v zadnjih letih zelo spremenilo, to omogoča dezinformacijam, da se hitro širijo. Običajno imajo ljudje občutek nujnosti, da delijo z drugimi dezinformacije, ki imajo močan emocionalni naboj, takšne dezinformacije zelo hitro postanejo viralne. Drugi problem pa so platforme socialnih medijev, ki so organizirane tako, da spodbujajo ljudi, da delijo vsebino z drugimi samo s tem namenom, da dobijo všečke, da kdo vsebino komentira. Tak sistem nagrajuje širjenje informacije ne glede na verodostojnost informacije in omogoča, da se dezinformacije, ki imajo močan emocionalni naboj hitreje širijo kot emocionalno nevtralne vsebine. Dezinformacije, ki se pridobijo na internetnih forumih, je zelo težko popraviti in odkriti.
Kako se WHO trudi ustaviti infodemijo?
Naš odziv na napačno informacijo nas lahko stane življenje. Po podatkih WHO-ja je bilo v prvih treh mesecih leta 2020 hospitaliziranih skoraj 6000 ljudi zaradi napačnih informacij. Zelo verjetno, da je 800 ljudi v tej skupini tudi izgubilo življenje. Vzrok smrti teh ljudi je WHO poimenoval kar infodemija. To je prevelika količina informacij, nekaterih resničnih, druge ne, ki se širi ob izbruhu določene bolezni. Čeprav so bile infodemije vedno prisotne, se sedaj zaradi digitalnih pripomočkov za prenos informacij širijo ekstremno hitro. Strokovnjaki WHO-ja menijo, da je negotovost, ki je posledica takega prenosa informacij, vzrok za skepso in nezaupanje, kar pa povzroči primerno okolje za strah, depresijo, stigmatiziranje in posledično celo nasilno agresijo. Posledica tega procesa je lahko tudi izguba življenja.
Uspešni bomo, ko se bo obnašanje na vseh nivojih, torej na individualnem, skupinskem, družbenem, v zdravstvenem sistemu in v vladi spremenilo tako, da se bomo uprli dezinformacijam in upoštevali tista navodila, ki nam pomagajo preprečiti epidemijo bolezni. Strokovnjaki organizacije WHO so prišli do zaključka, da bi moral biti globalni boj proti COVID-19 infodemiji obravnavan kot posamezna znanstvena disciplina, ki preučuje razumevanje širjenja bolezni same.
Andraž Ivšek
Ljubljana, v septebru 2021
Iz zaključnega govora krovnega koordinatorja 27. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo.
In Scientia Veritas 