Yuval Noah Harari se je rodil v Izraelu, trenutno predava na Oxfordu. Kar nekaj njegovih knjig je prevedenih v slovenščino. Ob izidu knjige Sapiens: kratka zgodovina človeštva je obiskal tudi Slovenijo.
Po njegovem prepričanju obstaja velika razlika med fikcijsko zgodbo in lažjo. Ko poveš laž, namensko hočeš nekoga prevarati in poveš jo prav s tem namenom, medtem ko se večkrat zgodi, da ljudje resnično verjamejo fikciji. Ljudje zelo dobro sodelujemo, ker znamo ustvarjati dobre zgodbe. Človekovo sodelovanje temelji samo na veri v fikcijske zgodbe. Fikcijska zgodba pa je nekaj, v kar resnično verjameš in poveš ostalim ljudem, ne da bi jih želel prevarati. Taka zgodba je lahko nekaj majhnega ali nekaj ogromnega, kot religija, ekonomska teorija ali rasna teorija. Če hočeš lagati, moraš prepričati ljudi. Najlažje jih prepričaš tako, da sam verjameš tisti laži, ki jo govoriš in običajno nekje na sredi poti začneš tudi sam verjeti lažem, ki jih razlagaš.
V trenutnem času je zelo pomembno, da verjamemo znanosti. Situacija ni idealna, a vendar je veliko boljša kot pred stoletji. V času črne kuge nihče ni vedel, kaj se v resnici dogaja, sedaj določene stvari poznamo veliko bolje. Ljudje so imeli veliko različnih idej in teorij, kako je črna kuga nastala, ampak nič resničnega. Sedaj peščica ljudi nekatere mehanizme poteka bolezni resnično razume. Danes so laži, ki jim ljudje, ki imajo prst na sprožilcu atomskega orožja, verjamejo, veliko bolj nevarne od tistih laži, ki so jim verjeli tisti ljudje, ki so uporabljali primitivno prazgodovinsko orožje.
Informacija sama po sebi ni resnica, ljudje pa jo hitro zamenjajo za resnico. Informacije so tudi teorije zarote, zato je vsako novo orodje za razširjenje informacij tudi orodje za razširjanje teorij zarote. Pridobiš si lahko ogromno socialno moč, če prepričaš ljudi, da verjamejo določeni fikcijski zgodbi. Tu resnica sploh ni pomembna. Resnica je običajno komplicirana in za tistega, na katerega se nanaša, tudi večinoma boleča. Prav zaradi tega je pot do resnice tako težka. Torej druge vrste informacije pridejo do človeka lažje in hitreje.
Profesor Stephan Lewandowskyiz univerze v Bristolu, raziskuje vprašanje, zakaj ljudje zavržejo dobro uveljavljena znanstvena dejstva in kakšna je retorika konspirativnih zarot, ki povzroči to, da ljudje nasprotujejo znanosti.
Kako ločimo med pravimi zarotami in teorijami zarote? Prave zarote obstajajo. Ena takih je zarota firme Volkswagen, ki je pretentala emisijske teste, s katerimi so testirali svoje dizelske motorje. Ameriška nacionalna varnostna agencija (NSA) je vohunila za internetnimi uporabniki. Tobačna industrija je zavajala javnost s podatki o neškodljivih vplivih kajenja. Da to izvemo, nam pomagajo tako imenovani žvižgači, interni dokumenti firm in preiskave na nacionalnem nivoju.
Popolnoma drugače pa je s teorijami zarote. Te so običajno dolgotrajnejše, še posebej takrat kadar ni natančnejših dokazov o njihovem obstoju. Temeljijo na različnih vzorcih razmišljanja, s katerimi si poskušamo razložiti realnost. Značilno zanje je, da se zelo uspešno razširjajo, četudi ni ključnega dokaza, ki potrjuje teorijo. Na primer še desetletja po umoru predsednika Johna F. Kennedyja je velika večina Američanov verjela, da je vlada prikrila takratne dogodke. Ali pa teroristični napad na newyorška nebotičnika, 11. septembra 2001, za katerega so po celi državi verjeli, da sta ideja in izvedba nastali v Ameriki.
Škod, ki jih povzročajo teorije zarote, je več, najbolj značilna je apatičnost družbe, ki se noče več vključiti v politiko ali pa na primer zmanjšati ogljičnih izpustov, ki povzročajo klimatske spremembe.
Paradoks je, da zarote obstajajo, vendar so zelo redko odkrite po metodah teoretikov zarote. Prave zarote običajno odkrijemo s pomočjo racionalnega razmišljanja, zdravega skepticizma in dostopnih podatkov, z natančnim preverjanjem dokazov in da upoštevamo notranjo doslednost. Drugače pa so tisti, ki konspirativno razmišljajo, hiperskeptični do vseh informacij, ki ne sodijo v teorijo, preinterpretirajo dokaze, ki potrjujejo želeno teorijo, in so običajno nedosledni.
Ljudje z občutkom nemoči hitro padejo pod vpliv teorij zarote, jim verjamejo in jih uspešno širijo. Drugi razlog je prelaganje krivde za dogodek na konspiratorje. Ljudje zelo težko sprejmejo dejstvo, da imajo običajno veliki dogodki v zgodovini samo nepomemben razlog. Torej je potrebno tak razlog povečati, da bo ustrezal velikemu dogodku, ki se je v zgodovini pripetil.
Običajno si ljudje razlagajo dogodke, za katere je verjetnost, da se zgodijo, zelo majhna, konspiratorno in tako teorije zarote postanejo mehanizem, s katerim se ljudje soočajo z negotovostjo. Trenutno aktualna je množična uporaba konspiratornih teorij za nasprotovanje »mainstream« političnim razlagam.
Socialni mediji imajo poseben vpliv. Zelo povečajo razširjanje in vero v teorije zarote. Ustvarili so svet, v katerem lahko vsak posameznik doseže toliko ljudi kot mainstream mediji. Pomanjkanje običajnih uredniških restrikcij je glavni razlog, zakaj se dezinformacije na omrežju širijo toliko hitreje kot resnica, to pa še pospešujejo “lažni računi” in tako imenovani “boti”. Ugotovili so, da so tisti, ki padejo pod vpliv teorije zarote, bolj nagnjeni k temu, da take objave na Facebooku všečkajo. Zadnja analiza je pokazala, da je na primer tistih, ki propagirajo teorijo zarote o Zika virusu, enkrat več, kot tistih, ki to zaroto s svojimi objavami razkrinkajo.
Teorije zarote so zelo navarne tudi zato, ker posledice močno vplivajo tudi na tiste ljudi, ki teorij zarote ne razširjajo. Posledično se zmanjša zaupanje v javno upravo in institucije, celo v tiste, ki niso vključene v konspiratorno delovanje, kot na primer osnovne šole ali ameriška Uprava za hrano in zdravila (ang. Food and Drug Administration, FDA).
Teorijo zarote lahko uporabimo kot retorično orodje, da se izognemo neugodnim zaključkom. Ko se je pojavilo zanikanje globalnega segrevanja, se je v retoriki nasprotnikov globalnega segrevanja pojavilo zelo veliko nekoherentnosti, ena od teh je, da se temperature ne da meriti natančno. Problem pa se je začel večati s tem, da je retorika tistih, ki zanikajo globalno segrevanje, postala zelo učinkovita politična strategija, ki zavlačuje ukrepanje proti globalnemu segrevanju in s tem zmanjša razumevanje ljudi o moči znanstvenih dokazov. Na primer ljudje se selektivno pritožujejo nad zaroto med znanstveniki, ko jim to priporoča lastna politična ideologija in obratno, ko znanstveni konsenz ni v skladu z njihovo lastno politiko.
Konspirativno razmišljanje je zelo povezano z lastnim občutkom premajhne oblasti in grozeče nevarnosti. Ko dobijo ljudje občutek, da imajo oblast nad svojo prihodnostjo, se njihova nagnjenost k teorijam zarote zelo zmanjša in seveda obratno. Pomembno je tudi zavedanje, da resnične zarote obstajajo in samo z razmišljanjem, ki vključuje zdravo skepso, dokaze in doslednost, lahko zaščitimo človeka pred tem, da je masovno zaveden.
Andraž Ivšek
V Ljubljani, 7. 9. 2021
Članek je bil objavljen v Festivalskem informatorju 27. slovenskega festivala znanosti z mednarodno udeležbo, oktobra 2021.
In Scientia Veritas 