Strokovnjaki za javno zdravje, virologi, epidemiologi, imunologi, infektologi, tudi socialni psihologi in znanstveniki političnih znanosti so sprejeli izziv, da z veliko samozavestjo zagovarjajo socialne ukrepe, ki vplivajo na cel svet; vendar je bilo njihovo védenje o koronavirusu in o metodah za kontrolo in eliminacijo koronavirusa dokaj majhno.
Včasih eksplicitno, včasih drugače so nacionalni in mednarodni javnosti zagotavljali: »So dokazi, ki jih imamo. Zaradi tega vam to svetujemo. Morete nam zaupati.« Politiki so začeli uporabljati retoriko »following the science«, čeprav je postajalo vse bolj očitno, da je znanost lahko zelo raznolika in lahko hitro ovrgljiva.
Cissi Askwall generalna sekretarka VA (Public & Science) je predstavila svojo publikacijo »Trust in science«. V njej je poudarila, ko smo se soočili s kompleksnostjo in na začetku nepredstavljivo velikim vplivom pandemije koronavirusa za vse nas, smo začeli odkrivati tudi meje znanstvenega raziskovanja.
V različnih medijih se je pojavilo veliko virov znanstvenikov in ekspertov, njihovo tolmačenje pa je bilo prepuščeno bolj dobri volji ali intuiciji posameznikov kot pa resni analizi podatkov javnega mnenja. Treba bo več investirati v izobraževanje, prepoznavanje institucij, ki izvajajo znanstveno komuniciranje, v mednarodno širjenje podatkov in praks ter izdelovanje komparativnih študij.
Prof. dr. Marcel Tanner, predsednik Švicarske akademije znanosti in umetnosti, je izpostavil, da je trenutna pandemija poudarila probleme, ki so bili že prisotni. Smo v situaciji, ko je treba resno premisliti, kako postopati naprej.
V Švici so v času »lockdowna« oblikovali skupno z imenom “Science Task Force”. Skupina je bila zadolžena za »policy briefs«; te so kasneje posredovali vladi in delno tudi javnosti. V to skupino so bili vključeni strokovnjaki z različnih področij od biomedicine, do ustvarjalcev politik, do tistega dela znanosti, ki preučuje družbo.
Največji problemi, s katerimi so se soočali, so: »Da nismo vedno jasni, ko poročamo; da naj ne povemo samo tistega, kar vemo, ampak tudi tisto, česar ne vemo. Zelo pomembno je, da dodamo dokazu oziroma rezultatu raziskave neko kvaliteto, ne samo rezultate.«
Naslednje, kar so opazili, je, ko komuniciramo politikom in tudi javnosti, v resnici pokažemo podatke oziroma prave rezultate raziskave in nakažemo možnosti delovanja v kontekstu določene situacije. Če podamo samo številčne vrednosti, pridobljene v določeni študiji, podatki v tej obliki običajno povzročajo strah in negotovost. Sporočiti moramo kontekst rezultata raziskave, iz katere lahko znanstvenik ali kdo drug razbere perspektivo tveganja ali koristi. Te izjave se običajno zdijo ljudem popolnoma jasne, vendar so v praksi ugotovili, da so to glavni problemi komunikacije.
Običajno se tudi znanstveniki ne strinjajo popolnoma, vendar je pomembno ozavestiti, da ustvarijo v znanosti politično relevantne izjave in ne političnih navodil. To kasneje vpliva na proces tako imenovanega »prenosnega pasu«, ki je nekakšen proces prenosa informacije, ko je znanstvenik “broker” v procesu prenosa informacije v politiko.
Priporočajo, naj bo informiranje bolj podobno pripovedovanju zgodb kot pa naštevanju informacij in rezultatov raziskav. To so trenutne izkušnje skupine, vendar je še veliko prostora za izboljšave. Prehitro zaidemo v pasti propagand in v način, ki je podoben poučevanju ali pridiganju, pri čemer opazimo, da v sami komunikaciji ne moremo več najti bistva. Ko znanstvenik komunicira politiku ali različnim javnostim, mora nakazati perspektive. Potreba po perspektivi je veliko bolj pomembna, kot da govorimo o različnih nevarnostih, prav ravnotežje med nevarnostjo in koristjo ustvarja tako perspektivo. To se je najbolj pokazalo, ko so bile odstranjene restrikcije po »lockdownu«.
Potrebujemo veliko več komuniciranja, ampak ne takega, ki je blizu propagande ali načinu prepričevanja. V ta proces po moramo vključiti tudi skeptike, da ustvarimo kreativno in pazljivo poslušanje, kar ustvarja inkluzivnost. Rešitev teh problemov bo zagotovilo boljši dialog med znanostjo in politiko ter tudi med znanostjo in družbo.
Najpomembnejša ugotovitev je, da znanstveniki izjavijo, npr.: “mogoče potrebujemo več raziskav” ali “vedeti moramo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti” Ne. Vedno imamo dovolj informacij, da lahko nekaj spremenimo! Poudariti je treba, da imamo na vsaki stopnji dovolj informacij, da ukrepamo. Ko komuniciramo tako, da rečemo, da “še ne vemo” in da “potrebujemo več raziskav”, to zagotovo ni znanstveno etično; to so praktične izkušnje iz pandemije samo še potrdile. Znanost mora postati ključni člen v procesu od pridobitve dokaza do ukrepanja, ki je usmerjeno v situacijo, v kateri nečesa ne vemo, ali kaj vemo.
Andraž Ivšek
Ljubljana, 2. 7. 2021
Seminarja sem se udeležil v imenu Slovenske znanstvene fundacije.
In Scientia Veritas 